Terezika Kunej (Podčetrtek):
Tudi če nam ni uspevalo tako, kot smo si želele, smo spoznavale, da sta Božja ljubezen in Njegovo usmiljenje drugačna od naših in da Bog nikoli ne obupa nad človekom. (VEČ …) Po fantastični izkušnji puščave v Olimju, kjer smo bile v tišini in samoti štiri ure z Bogom in Svetim pismom, se je ob koncu rodil trden sklep: Delavnice molitve in življenja v duhu živeti naprej.
Rosvita Hren (Vuhred):
V meni so se začeli prebujati mir, veselje /…/ Tudi moja bližnja okolica je spoznala, da sem se spremenila. V Delavnicah sem se naučila pravilno prebirati Sveto pismo.
Udeleženci (Tolmin):
Skozi srečanja smo postopoma rasli ob spoznavanju zastonjske ljubezni Boga Očeta, občudovali smo Marijin molk in njen ”Zgodi se”, sčasoma dojeli, da moramo ”zapreti oči, če hočemo videti” in da »le v tišini moremo slišati”, zamislili smo se nad preprostimi besedami velikega pomena, kot so: ”Nič se ne plačuje, nič se ne zasluži, vse je dar, vse je milost” in ob Jezusovih besedah sprejemali sklepe, da bomo odslej ”na ljubezen odgovarjali le z ljubeznijo”.
Vera Kodrič (Budanje):
Prepričana sem, da mi bodo DMŽ s to evangeljsko navdihnjeno duhovnostjo v pomoč pri odkrivanju lepote osebnega srečevanja z Gospodom. In mi bo ljubi Bog po vsakem padcu v vsakdanjem življenju ponudil roko in zaklical: »Vstani! Začni znova! Jutri bo šlo bolje.«
Andreja D. (Tomaj)
Vedno bolj verjamem, da Bog izbira pravi trenutek, da te ujame v svoje mreže ljubezni, kajti On je ribič in sejalec in ne jaz. Skozi vse Delavnice se nisem počutila nagovorjene (pri določeni Delavnici bolj, bile so pa tudi take, ki so me zelo razburile) in večkrat sem se spraševala, zakaj se mi odpirajo določena občutja. Mislim, da me je Gospod le pripravljal, /…/ kajti na dan, ko smo “živeli” puščavo, se mi je dal spoznati in me navdal s tako milostjo in ljubeznijo, kot je nisem še nikoli doživela. Moj Bog, res si velik
Jože (Tomaj):
ČE JE RES,
da je Bog postal človek, eden izmed nas?
ČE JE RES,
da je Bog Jezus bil križan in nas s tem vse do konca sveta povezal z Bogom?
ČE JE RES,
da je Jezus vstal od smrti in da živi?
ČE JE RES,
da je ta vstali Jezus vedno in tudi sedaj med nami?
ČE JE RES,
da nas sprejema, objema in vedno pričakuje?
ČE JE VSE TO RES,
potem smo najsrečnejši ljudje na svetu.
ČE JE RES?
In tudi če je to še tako neverjetno, nenavadno in presega vsa človekova pričakovanja – VSE TO JE RES! RES! RESNICA!
Niko Primc (Kranj):
Delavnice molitve in življenja so, čeprav ne toliko na očeh ljudi, veliko bolj pomembne za udeležence, pa tudi njihove bližnje. Te Delavnice namreč spreminjajo človeka, njegov pogled na Boga, na sebe, na sočloveka, na razne situacije v življenju in to preko Boga. Saj se udeleženec trudi razumeti in odpuščati, kot je odpuščal On, in se trudi delati, kot je naredil On. Gledati na sočloveka skozi oči Njega. Zakaj? Ker nas približuje zavesti, kako nas On ljubi, in če se zavedamo, kako nas On ljubi, ne moremo nikogar sovražiti, saj se po njegovem vzoru trudimo ljubiti tudi tistega presnetega …, saj veste katerega/o. Ne bom rekel, da je s temi Delavnicami vse narejeno. Narejen pa je dober temelj, na katerem se trudimo graditi naprej. Spoznali smo metodo in vzvode, ki nam to olajšajo. Molitev in Božja beseda pa nam z Evharistijo in Božjo pomočjo to omogočajo.
Marika (Rogatec):
Za DMŽ nisem izvedela iz knjig, ne iz interneta, tudi ne od duhovnikov, ampak od udeležencev samih. Ti so res naredili name močan vtis. Lepo je bilo, da so DMŽ potekale v naši župniji ravno v letu vere. Srečna sem bila, ko sem slišala domače ljudi govoriti o njihovem izkustvu molitve. Skozi tedenska srečanja so postajali vedno bolj odprti za delovanje Svetega Duha, za Njegovo vodenje in preoblikovanje življenja. Začeli so redno prebirati Sveto pismo in postajali domači z njim.
Tamara (Šempas):
Na srečanjih se je telo odpočilo, misli so se umirile, volja se je okrepila in strah je izgubljal svojo moč. (VEČ …) Svetlejša in varnejša sem se vračala v vsakdanje življenje, napetosti so se mehčale. Tedensko delo me je spodbujalo k drži odpuščanja, ljubezni in ponižnosti. V luči oznanila posameznih srečanj je svet okrog mene dobival nov smisel. Izročitev v Božje roke je olajšala različna bremena in Jezusovo spremstvo je postalo živo.
Paola (Gorica):
Nisem vedela, da bo drugič še lepše. Poglobila sem se bolj kot prvič in utrdila smisel svoje vsakdanje molitve. Zame je postala »potok žive vode, ki daje življenje«. Ne samo meni, tudi vsem, ki se jih moja skromna molitev dotakne.