2020/21

Ljubiti pomeni darovati se. Božji postanemo le z darovanjem sebe. Toda komu se darovati? Ljubezen, ki vre iz Očetovega srca, se razliva med ljudi po Jezusu Kristusu, ki je resnični posredovalec. Da bi se ljubezen lahko v vsej svoji polnosti in zrelosti vrnila nazaj k prvotnemu Očetovemu izviru, se mora obilno sprehoditi po deželah bratstva, v dolgem procesu dozorevanja.

Človek pozna samo to, kar živi. V starih časih so govorili: Bog je ogenj. Jaz pa ti pravim: Bog je ljubezen. Jezus je rekel: »Prišel sem, da prinesem nebeški čas.« Oče je sklenil, da pošlje svojega edinega in nadvse ljubljenega Sina, ne da bi svet pogubil, ampak, da bi ga rešil. Od tega trenutka dalje ni nič več zasluženo, vse je prejeto. To je nebeški čas: je čas zastonjskosti, je čas ljubezni.

Jezus sam je imel globoko izkušnjo srečanja z Očetom. Odprl se je Očetu in Oče se je odprl njemu. Gledala sta se s pogledom ljubezni in drug drugemu videla v dno duše; in ta pogled je bil kakor jezero z globoko in bistro vodo, v kateri sta se izgubila v objemu, v katerem je bilo vse lastno in vse skupno, vse sta sprejemala in vse dajala, in vse je bila ena sama komunikacija v neizrekljivi tišini.

Jezus nas vabi k molitvi na skrivnem – se pravi v srcu. Uporabili bomo isto besedo, ki jo je uporabil Jezus: ČASTITI. Sveto pismo pravi: Gospod je tako edinstven, tako neprimerljiv, tako vzvišen in čudovit, da mu je vredno posvetiti vso pozornost, vse moči, vse navdušenje, zaradi njega samega, v njem samem, njemu samemu – ne da bi nam to kakorkoli koristilo, nam bilo kakorkoli v prid, vse z enim samim namenom: naj bo on sam po sebi, zaradi njega samega, samo on, ves on blagoslovljen na veke.

Prisluhnite dvema pričevanjema o moči molitve in sicer v času slovesa od zemeljskega življenja in takrat, ko zakonca doživita popolno oddaljitev drug od drugega.

ODPUŠČANJE

Ste ujetnik lastne upornosti, morda sovražnosti, apatije, jeze? Iz njihovih okov človeka reši le vseobsegajoča sprava. V katehezi smo prosili za pomiritev strasti, ozdravitev ran, pozabo žalitev, odpuščanje sebi, drugim.

IZROČITEV PORAJA MIR  Izgubljeni sin je v daljni deželi izkusil, kako pod vsem zadovoljstvom žge strašno nezadovoljstvo in da nadomestki, […]

Marija, žena vere:
V današnji oddaji smo prek Božje besede in meditacij ustanovitelja Delavnic molitve in življenja Ignacia Larrañage v molitvi spremljali Marijo, ženo vere. Marijino življenje ni bilo turistično potovanje. Ko kam potujemo kot turisti, vemo, v kateri restavraciji bomo jedli, v katerem hotelu bomo spali, katere muzeje si bomo ogledali. Vse je predvideno.
Marija je bila popotnica, romarica. Njene poti so imele vse značilnosti romanja: zaprepadenost, zmedenost, nemoč, presenečenja, strah, napor … Predvsem pa se ji je zastavilo mnogo vprašanj: Kaj naj to pomeni? Bo to res? Kaj naj storim?
Ko skrbno prebiramo evangeljsko poročilo, vidimo, da je bilo Marijino življenje plovba po morju luči in teme.

Romarji vere
»Danes nihče več ne ve, kaj naj stori z molkom. Živimo v novi puščavi. Pot do Boga je posuta s težavami. Skušnjave menjajo ime – za izvoljeno ljudstvo so se imenovale: polni lonci, ocvrte ribe, pečeno meso, egiptovska čebula in melone – zdaj pa se imenujejo: horizontalizem, sekularizem, hedonizem, subjektivizem, spontanost, lahkomiselnost.Koliko romarjev bo prišlo v Obljubljeno deželo? Koliko jih bo zapustilo težko pot vere?«

Ko bi poznali Očeta! S tem vzklikom smo se podali na molitveno popotovanje v tokratni radijski katehezi. Spremljala sta nas voditelja Delavnice molitve in življenja Anja Zeme in kapucin br. Primož Kovač. S seboj smo vzeli Sveto pismo, duhovni dnevnik in molitveni priročnik Srečanje. Prisluhinli smo tudi misli ustanovitelja Delavnice Ignacia Larrañage.