Prvačina:
Ko smo se v zimskem času februarja, prvič srečali, sem se vprašala, kaj je bilo meni treba še te dodatne obremenitve in kratenja dragocenih večernih ur. Vendar sem vztrajala in iz srečanja v srečanje spreminjala svoje mišljenje. V skupini sem našla tisti dve uri prepotrebnega miru, ko lahko izbrišeš vsakodnevni nemir in se posvetiš le ljubezni, ki jo čuti Jezus do nas in mu je mi večkrat ne znamo vračati.
Voditeljici sta nas iz srečanja v srečanje vodili suvereno in hkrati nevsiljivo. S svojim načinom podajanja sta v meni zbudili željo po miru, ljubezni in novemu razmišljanju. Z ostalimi v skupini smo stkale niti nekakšne povezave, odzivanja in molitve.
Najbolj pa se me je dotaknil zaključek. V tišini in samoti tistih ur, sem verjetno prvič v življenju začutila, da sem ta čas porabila samo zase, za poglobljeno razmišljanje in osebni pogovor z Gospodom.
V molitvi za naravo sem pogledala skozi okno, videla požgana in podrta drevesa, ki jih je uničil zadnji požar in se silovito močjo zavedala, kaj vse delamo naravi, kako uničujemo vse tisto kar smo zastonj prejeli od Stvarnika.
Ob branju svetega pisma je čas prehitro minil. Zdaj vem, da bi potrebovala še veliko več časa, da bi lahko vedela vsaj malo več tistega, kar me kot človeka pomirja, mi daje novo upanje in poglobi vero.
Zato sem hvaležna za pridobljeno izkušnjo. Hvala vsem, ki ste mi v tem času stali ob strani.
Naj zaključim s citatom po Luku 1,37: » V Bogu namreč ni nič nemogoče.«
Boža Jelerčič
Obisk Delavnic molitve in življenja me je zelo obogatil. Branje Svetega pisma, molitev psalmov, branje iz molitvenega priročnika Srečanje, Larranagove misli, povzetki iz njegove knjige: Ubožec iz Nazareta, kjer opisuje Jezusovo življenje in delovanje.
Voditeljici Davorina in Suzana sta nas vpeljali v svet neznanega, nikdar povsem odkritega, vendar zelo lepega, pomirjujočega in vzpodbudnega. Vero, ki smo jo prejeli od svojih prednikov prenašamo na naslednje rodove. Kot cela Evropa je tudi Slovenija nastala in obstala na krščanskih temeljih.
Nismo sami, Bog je z nami. Tisti, ki ga iščejo, ga bodo našli, vendar ne kadar bodo hoteli, kakor bodo hoteli in ne na način kot bi hoteli. Zaupajo Vanj.
Sonja Černe
V letošnjem letu se mi je ponudila priložnost, da bi Božjo besedo bolje spoznala. To je bila že dalj časa moja želja. Ko sem ob nedeljah pri sv. mašah prebirala božjo besedo, le te večkrat nisem prav razumela. V Delavnico molitve in življenja sem se prav zato vključila, čeprav sem si želela, da bi potekala v jesenskem ali zimskem času.
Bili smo majhna skupina, le štiri udeleženke. Vse smo se zelo prijetno počutile in z veseljem prihajale na druženja, ki so bila zame nekaj posebnega -to je bil milostni čas. Zaslugo za to sta imeli naši voditeljici Davorina in Suzana, ki sta prihajali v Prvačino vsak četrtek ali sredo od februarja do junija, ko smo se zadnjič srečale na Mirenskem gradu. Hvala vama, hvala ker sem z vajino pomočjo poglobila vero v našega Gospoda. Ure, ki sem jih prebila na srečanjih ali doma, bodisi v molitvi, v prebiranju Sv. pisma, petju, pogovorih in razmišljanju so na meni pustile mnoge sledi.
Hvala celi skupini za prijaznost, srčnost in iskreno zaupanje in hvala tebi Bog, da si mi dal možnost, da sem te bolje spoznala in se ti bolj približala.
Katarina
Sv. Križ – Gabrovka:
Udeleženka Helena iz DMŽ Sv. Križ – Gabrovka takole pravi:
Vrsto let sem redna bralka Božje besede v naši cerkvi. Bil je tudi čas v mojem življenju, ko nisem imela radia in televizije, pa sem se odločila, da bom večer za večerom prebirala Sveto Pismo. In sem ga, od prve do zadnje črke. In v meni je vedno tlela želja po biblični skupini, ker se mi je zdelo, da bi tako prebrane besede morda tudi razumela.
Po novem letu se je ponudila možnost udeležbe na Delavnici molitve in življenja. In res me je Bog poklical med udeležence. Že na prvem srečanju so me oblile solze in vedela sem, da moram vztrajati.
Po nekaj delavnicah se mi je začel odpirati nov svet. Besede Svetega Pisma so postale drugačne, bolj razumljive, takrat sem se zavedela, da je bilo moje prvo branje Svetega pisma podobno branju romana. Na delavnicah pa mi je Sveti Duh odpiral oči, razlagal prebrane besede in vse lažje sem dan za dnem jemala v roke Knjigo vseh Knjig.
Na vsaki naslednji delavnici sem vse bolj čutila povezanost z Bogom in drugimi udeleženci v skupini. Še posebej nas je povezalo podajanje naših doživljanj in občutij med udeleženci v skupini. Vsako srečanje je imelo posebno sporočilo in vsako od teh nam je govorilo, kako nas Bog ljubi. V veliko oporo mi je tudi molitveni priročnik Ignacija Larranage Srečanje, ki ponuja tako globoke in presunljive molitve. Verjamem, da bo knjiga še velikokrat v mojih rokah. Izreden pomen imajo v teh delavnicah tudi izbrane pesmi. Žal sem popolnoma brez posluha, imam pa veliko željo po petju, zato sem kar »grulila« s skupino in upala, da to koga preveč ne moti.
Zelo »pridna« pa sem bila za pisanje duhovnega dnevnika. Vse življenje, ko sem hodila po raznih sestankih, sem si rada veliko zapisovala in tako sem storila tudi tu. Ko sta voditeljici Branka in Jelka podajali temo dneva z oznanilom, sem si veliko zapisovala. Tudi ob tedenskem delu doma je v mojem dnevniku marsikaj zapisanega. In tako kot sta rekli voditeljici » boste še kdaj pogledali vaše zapiske«, sem to že storila in mi je bilo znova lepo. Pomenljivi stavki so v njem zapisani, npr.: » Če ga ne moreš spremeniti, sprejmi dejstvo!« ali »Če bi znali razumeti, nam ne bi bilo treba odpuščati«. In še veliko jih je.
In še »PUŠČAVA« – češnja na torti, bi rekla. Kako hitro je minil čas in kako sem se lahko popolnoma drugače potopila v prebiranje Božje besede in molitve iz knjižice Srečanje. In zaključek je znova privabil solze na moje oči – solze sreče. Med seboj smo si podelile občutja na delavnicah, obljubile smo si spomin v molitvi in Branka nam je obljubila, da nas bo povabila na puščavo za udeležence preteklih delavnic.
Bogu hvala , da sem bila poklicana k udeležbi na delavnicah. Hvala našemu gospodu župniku Romanu, da se je za vse stvari dogovoril in delavnice pripeljal v župnijo ter nam nudil prostor; in velik hvala obema voditeljicama, Branki in Jelki, za čas, za dobro voljo, za srčnost, za vse molitve in tako občuteno podajanje snovi delavnic naši skupini.
Ostajamo povezani v molitvi.
Helena, DMŽ Gabrovka
Hvala vam za čudovito doživetje delavnice. Za vse molitve. Za vaš čas, ki je bil namenjen nam – udeležencem. Doživeli smo nekaj novega, pravi Božji blagoslov. V molitvi smo povezani.
Darja, DMŽ Gabrovka
Še dve molitvi, ki sta sad Delavnice:
Dobri Oče, hvala Ti za vse milosti,
ki jih prejemamo po Tebi.
Prosim te, dobri Bog
za mlade družine,
naj v njih vladajo
sreča,
zdravje,
ljubezen,
trdna vera,
spoštovanje,
razumevanje.
Naj najdejo vedno čas za pogovor,
da bodo sproti reševali probleme,
ki se znajdejo med možem in ženo,
pa tudi med otroki in starši.
Dobri Bog, bodi varuh teh družin
in bodi tudi z menoj,
da bom lahko
dobra,
ponižna,
potrpežljiva,
krotka in
strpna
mama, tašča in stara mama.
Veselite se s tistimi, ki se veselijo,
in jokajte s tistimi, ki jočejo.
Moj Bog, ti veš,
kako sem jaz potrebovala tiste,
ki so jokali z menoj
v težkih trenutkih.
Daj mi, prosim, moč,
da bom tudi sama
sposobna sočutno jokati s tistim,
ko bo ob meni
potreboval oporo.
Helena, DMŽ Gabrovka
