ŠTURJE:
MOLITEV ZA UDELEŽENCE
Za vse udeležence teh Delavnic te prosim.
Blagoslovi o Bog vse naše delo in molitve.
Spremljaj nas po naših poteh.
Bodi ob nas, ko postane življenje težko.
Takrat Te prosim, usliši naše prošnje in molitve.
Pomagaj nam, da bomo s Tvojo pomočjo znali in
zmogli živeti kljub neuspehu, preizkušnji, razočaranju….
Prosim Te, da bi v srcu nosili delček tvoje dobrote in usmiljenja.
Daj, da bi ljudje v naših očeh uzrli odsev tvoje večne ljubezni….
Vida Kranjc
ILIRSKA BISTRICA:
Moja izkušnja Delavnic molitve in življenja v Ilirski Bistrici
Molitev je od vedno moj sopotnik. Z njo se družim v dobrem in slabem, a priznam, da pogosteje v slabem. Če sem kot otrok žlobudrala naučene molitvice brez razmišljanja o vsebini, se je z odraščanjem to spremenilo. Začela sem se poglabljati v vsako bogoslužno besedilo in bila razočarana, ker velikokrat nisem razumela slišanega ali prebranega. Bolj kot sem razumsko sicirala vsako besedno zvezo, frazo, priliko, psalm, več vprašanj sem imela v zvezi z besedilom. Leta so tekla. Z Bogom sva ostajala v dobri navezi. Kot cerkvena pevka sem ga častila in slavila predvsem s petjem bogoslužnih besedil. Z njim sem imela stalne dialoge, čeprav se mi je pogosto zdelo, da so bolj monologi. Težko sem molila znane molitve, še posebej težko sem glasno molila pri bogoslužju, če je župnik molil hitro. Še danes v takih primerih molim tiho, v svojem ritmu, saj želim, da se me besedila dotaknejo, nagovorijo. Bila sem prepričana, da ne znam moliti. Kot apostoli sem tudi jaz prosila Boga, naj me tega nauči. Trajalo je dolgo časa, da sem doumela, da ni treba, da razumem vsa nabožna besedila, pač pa odprem srce in posvojim predvsem tista, ki so me nagovorila. Z leti sem redno posegala po nekaterih nabožnih besedilih, ki so vzgajala moje srce, krepila zaupanje v Božjo ljubezen in previdnost ter umirjala in usmerjala moj razpršeni um.
Delavnica molitve in življenja mi je prišla naproti v šestinšestdesetem letu in me dvignila na zelo pomirjujoč in ljubeč odnos z Bogom in okolico. Ponovno sem s hvaležnostjo utrdila spoznanje, da sem imela ob sebi vse življenje ljubečega, zvestega, zaupnega in neskončno usmiljenega Prijatelja, ki me ni nikoli pustil na cedilu, čeprav sem včasih mislila, da se zame sploh ne zmeni. Studenec Ljubezni, ki sem ga dolgo iskala izven mene, je bil ves čas v meni, le da je bil Izvir šibak.
Delavnice so mi pomagale odmakniti nekaj kamnom okrog Izvira in pojačale njegov Tok. To je ŽIVA VODA, ki je ne izsuši nobena suša. Ko se napajam s to Vodo in se z njo umivam, sem polna ljubezni, miru in odpuščanja. Zajemam in razdajam jo v odmerkih Božje previdnosti, po navdihu sv. Duha. Voditeljica Delavnice me je s svojim blagodejnim, prijaznim ter nevsiljivim vodenjem po Ignacijevih poteh učila molitvenih pedagogik, ki mi pomagajo vzdrževati redno in močno navezo z zastonjsko Ljubeznijo in zaupanje v lastno življenjsko poslanstvo. »Ljubezen odrešuje, gradi, združuje, v Ljubezni ni nič nemogoče, zato ljubi, ne čakaj, da ljubljen boš sam,« je moje novo dnevno vodilo. Ne pravim, da je to enostavna naloga, a vem, da je po Delavnicah v meni dovolj ŽIVE VODE, ki bi jo rada z veseljem delila.
Zapisala Jerica Strle
