“ALI NI NAŠE SRCE GORELO V NAS …”
V Kančevce prihajamo – eni bolj, drugi manj pogosto, nekateri celo vsako leto -, da bi doživeli ‘izkušnjo Boga’, da bi začutili, kako blizu nam je Gospod, in se prepustili njegovi bližini. Povabilo je Beseda, vstopna točka pa tišina. Tišina zunaj in znotraj nas. Tišina, ki pomeni odsotnost glasov in se v nekem trenutku prevesi v molk. Molk je več kot tišina, v molku ne potihnejo samo glasovi in besede, ampak se celo misli pritajijo, da bi nas ne motile in bi lahko postali eno samo poslušanje. Na misel mi prihajajo besede voditelja, brata Štefana Kožuha: “Častiti Gospoda v duhu in resnici pomeni častiti ga v iz molka izklesani katedrali.”
Takšno katedralo smo gradili tudi letos. Da se je tišina res spreminjala v molk, je bilo očitno, ko kar nismo spregovorili niti takrat, ko smo bili povabljeni. Takšna tišina je dar. Misel, ki prileti vanjo kot tiha ptica, ni nikoli naključna. In tako je tudi meni prišla Beseda: “In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Luka 24,32).
To vrstico sem prebrala in slišala že nič kolikokrat, a nisem nikoli opazila, da sta rekla ‘najino srce’ in ne ‘najini srci’, kot bi bilo slovnično pravilno. Začudila sem se. Je res tako napisano? Morda je prevajalec naredil napako … Šla sem preverit nekaj angleških prevodov (žal ne znam ne grščine ne latinščine) in ugotovila, da večina med njimi upošteva slovnično pravilnost, vendar ne vsi. Standardni ameriški prevod in angleška Biblija kralja Jakoba se ne menita za slovnično korektnost in (tako kot standardni slovenski prevod) ohranjata ednino ‘najino srce’. Mar ni to čudovito? Mar ni sijajno, da celo ‘slovnična napaka’ preneha biti napaka in nam pomaga odpreti oči: Ko se (dva ali trije, ali več nas) družimo z Njim, v duhu in resnici, naša srca postanejo eno srce.
Zlata Krašovec
