Pot v tiho deželo
Letos sem se drugič udeležila duhovnih vaj oz. Izkušnje Boga v Kančevcih. Če Bog da, to ne bo zadnjič. Ker imamo sestre navadno malce daljše duhovne vaje, sem prišla že dva dneva prej, kar mi je zelo koristilo. Vzela sem si čas za počitek, več spanja in pohode po bližnjih gozdovih. Vse to mi je bilo v veliko pomoč pri vstopanju v teden tišine in poglobljene molitve.
Ker imam že kar nekaj izkušenj z duhovnimi vajami, bi nekaj povedala o metodi oz. načinu, ki se ga tukaj živi. Vedela sem, da bodo meditacije in premišljevanja podobna kakor lani, a to me ni motilo. In kaj je bilo letos drugače? Na zunaj prav nič, a po enem letu življenja sem bila najbolj drugačna jaz, in seveda Oče, ki se mi kaže vedno znova v svoji večni novosti. Zato sem podobne vsebine slišala drugače, ali pa sem slišala tiste, ki sem jih lani preslišala, ker jih nisem potrebovala.
Ustrezata mi jasen urnik in hkrati svoboda, da kdaj tudi kaj izpustim, če čutim, da je zame tisti dan vsebine preveč. Navdušena sem nad zastavljeno dinamiko, ki je res premišljena: vera-izročitev-slavljenje Boga – poslanstvo.
Navdušuje me element izročitve sebe in vsega, kar nosim v sebi, v raznih načinih molitve, kar je resnično blagodejno. Ker smo le ljudje, potrebujemo včasih tudi več let, da neko rano, bolečino in strupen spomin dokončno izročimo Očetu in zaživimo kot odrešeni/osvobojeni ljudje. Večer drugega dne, ko v ogenj odvržemo vse, kar nas hromi in vleče v izolacijo, je kakor vrhunec tedna, ki se izteče v zadnji dan puščave.
Ob vsem tem premišljujem, kako blagodejno je dejstvo, da se tukaj ne kaj dosti zaustavljamo ob grehu in naših slabostih, temveč se počasi odpiramo božjemu Soncu/Očetu in se izkustveno potapljamo v tihi, mirni, prisluškujoči molitvi v tiho deželo, ki je brezmejna, prostrana in čudovita, četudi kakšen dan Bog molči. Zares, ko smo z Bogom v tišini in notranjem molku, nas božja svetloba in toplota preobražata, luščita z nas tisto, kar nam ne pripada – greh in smrt.
Saj vemo, da so na poti k Bogu stopnje: očiščevanje od greha in odločitev za Boga, razsvetljenje in pravi uvidi ter združevanje srca z Bogom. In slednje nima konca in se bo nadaljevalo vso večnost.
Bogu hvala za vse, ki poskrbite, da Izkušnja Boga živi tudi v Sloveniji.
s.Meta
»Kdor ne govori z Jezusom, nima pravice govoriti o Jezusu«
je misel, ki odzvanja po duhovnem tednu Srečanja Izkušnja Boga, ki ga je v Kančevcih od 11. do 16. julija 2021 vodil kapucin, brat Štefan Kožuh.
S tradicionalnimi Srečanji Izkušnja Boga je začel španski kapucinski brat Ignacio Larrañaga leta 1974 v Braziliji. Kot razlog za ustanovitev petdnevnih duhovnih vaj je med drugim dejal:« Prepotoval sem mnogo dežel in že nekaj let ugotavljam, da na splošno nihče ne uči ljudi, kako naj molijo. Cerkvene skupine veliko razmišljajo in tako so nastale obsežne študije o Božji besedi v svetopisemskih krožkih in raznih krščanskih občestvih. Vendar jih nihče ne uči moliti, vsaj ne metodično, postopno in umerjeno, medtem pa ljudstvo umira od lakote po Bogu … Mnogo let že čutim, da bi bilo treba nekaj napraviti v tej smeri: prijeti verne ljudi za roko in jih voditi k osebnemu odnosu z Gospodom, da bi preobrazili vsakega kristjana v Gospodovega učenca in prijatelja.«
Udeleženci tega globokega, močnega duhovnega tedna v tišini smo Njegove besede, posredovane ob razlagi in osmišljanju, srkali vase. Vsak na svoj način, vsak v svojem okolju, vsak zase. Z novimi spoznanji, z novo motivacijo, raztreseni, pretreseni, a samozavestnejši, mirnejši in optimistični smo se vrnili na svoje domove, v svoje delovno okolje, med svoje bližnje in sorodnike. Želja spreminjati, sprejemati, biti dober, boljši … je močna in prav Njega prosim za moč. Za moč, da se bom zmogla in znala odpovedati in se mu izročiti, za znanje in vedenje, da je življenje z Bogom življenje vere. Bedeti in biti na voljo in živeti v spoznanju, da verovati ne pomeni čutiti, ampak vedeti, potrpežljivo poslušati.
Bog se nam podarja brez naših zaslug, na nas je le, da smo čuječi in potrpežljivi. Kdor ga išče, ga slej ko prej tudi najde; potrebno je znati čakati, v sebi gojiti otroško vztrajnost, ob padcu vstati in nadaljevati pot.
In prav to želi vsak udeleženec zase in vsi skupaj želimo tudi vam, ki se boste v prihodnosti odločili stopiti na »globoko«.
Priporočam vam in svetujem, potrebno je, sicer nas naš vsakdanjik vsrka vase in naše življenje postane životarjenje. V veliki meri sedaj živimo in delamo to, kar drugi pričakujejo od nas. Nam pa je vendarle, in to vsakemu posebej, zaupano življenje, ki ga moramo živeti v polnosti. A to je mogoče le, če prisluhnemo sebi, svojim željam, notranjim vzgibom, čustvom … vstran od ponorelega sveta.
Srečanje Izkušnja Boga močno priporočam in iskreno želim vsakemu. Nova spoznanja spreminjajo svet in naša dolžnost je, da na bolje. A to je mogoče le s pravim odnosom do Njega, ki je naše edino upanje.
Lidija Zupanič