Na vroče junijsko popoldne smo se udeleženke Delavnic molitve in življenja zbrale v samoti samostana Repnje, kjer je bilo pred nami še zadnje srečanje. Tam smo vsaka zase v puščavi preživele dragocen čas z Gospodom. Sadove in milosti tega intenzivnega molitvenega odmika še vedno odkrivamo.
Deseto srečanje je predstavljalo vrhunec vseh prejšnjih, ko smo se vsak torkov večer dobivale in spoznavale različne molitvene načine, se poglabljale v Božjo besedo in med seboj delile svoja spoznanja in izkušnje. Torkova srečanja so vsakič predstavljala uvod v teden, ki je bil pred nami in v katerem smo se vsak dan trudile preživeti čas v molitvi, s pomočjo določenega molitvenega načina. Naučile smo se, da moramo v svojem življenju ohraniti red in red bo ohranil nas. Vedno bolj smo spoznavale, kako je čas, ki ga preživimo v molitvi z Bogom, temelj za vse ostalo. Če je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu. V oznanilih smo se od Jezusa učile, kako se umakniti od sveta na samo, se umiriti in povezati s Stvarnikom. Od Marije smo se učile, kako zaupati, tudi kadar ne razumemo. Občudovale smo njeno vero, predanost in zvestobo. V vsakdanjih situacijah smo poskušale živeti iz vodila »Kaj bi Jezus storil na mojem mestu?«.
Z desettedenskim vztrajanjem v dnevni molitvi smo vsaka v svojem življenju postavile dragocen temelj, okoli katerega bomo gradile svoje nadaljnje življenjske poti. Hvaležne smo druga drugi, da smo se skupaj podale na to pot in se pri tem podpirale. Neskončno smo hvaležne naši voditeljici DMŽ, ki je bdela nad nami, nas vodila, molila za nas, predvsem pa nam s svojim pričevanjem odkrivala Božjo ljubezen in nas navdihovala s svojo vero. Najbolj hvaležne pa smo Bogu, katerega ljubljene hčere smo in ki nas je prek teh delavnic vabil v še bolj povezan odnos z Njim, saj ima ime vsake od nas zapisano na svoji dlani.
Hana Jagodic