PUŠČAVA, STIČNA 8.12.2024
Zbralo se nas je 12 udeležencev ob srčni voditeljici Branki, ki nam je uvodoma predstavila pomen praznika Marijinega brezmadežnega spočetja. Potem, ko je prvi človek grešil, ker je hotel biti kakor Bog, je za vse nas ostal izvirni greh. Krst ga izbriše, a spomin na greh ostane v naših genih. Na svetu smo zato, da bi se vrnili k Bogu. Bog si je zamisli pot, da nas pripelje nazaj k sebi, in je tisočletja iskal bitje, ki bi bilo vredno nositi Njegovega Sina. Našel ga je v Mariji, ki je bila tako sveta, da bi tudi brez izbrisa izvirnega greha bila vredna nositi Zveličarja. Bog je hotel, da ima popolnoma čisto telo, zato ji je odvzel izvirni greh. Starša Joahim in Ana sta jo spočela, ob tem je bila Marija obvarovana izvirnega greha, ker je Bog tako hotel.
Po uvodnih pesmih in molitvah smo se razporedili po toplih prijaznih sobah. Hoja po hodnikih tega veličastnega samostana je nekaj tako lepega, da prežema telo in duha. Stene dihajo molitev, vlada mir, zastrta svetloba daje pridih mističnosti, dobronamerne prisotnosti duhov te hiše molitve.
V času puščave sem dvakrat počasi prebrala odlomek iz Lukovega evangelija o napovedi rojstva Jezusa Kristusa Lk 1, 26-38. Razmišljala sem o angelovi napovedi, da bo »Gospod mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj…«. Prehod od minljivega človeka Davida k večnemu Odrešeniku, ki bo kraljeval vekomaj.
Vedno znova se me dotakne modro vprašanje nedolžne rosno mlade deklice, ko vpraša angela: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Marija je že bila odločena, da bo ostala vedno devica in je verovala angelu, da bo spočela in rodila sina. Hotela pa je vedeti, kako se bo to zgodilo, da bo pri tem ostala devica, saj ne bo »spoznala« moža ne sedaj niti kasneje.
Posebno lepe in polne upanja so besede: »Bogu namreč ni nič nemogoče.« Te besede pogosto uporabljam v vsakdanjem življenju, ko se obračam z zaupanjem nanj, ki ve, kaj je dobro za nas.
Nato sem si izbrala psalm glede na današnji datum (8. december) in v njem najprej prebrala: »Gospod moj Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji«….to me je navdalo z veseljem, da sem prepevala, potiho, moja duše je pela, kajti Gospod je velik in dober, neskončno dober.
Zaželela sem si obiskati Opatovo kapelo z Najsvetejšim in sem prejela navdih, da mislim na vse svoje, ki so še tukaj, kakor tudi na vse sorodnike, ki sem jih v življenju poznala in tiste, ki jih nisem poznala. Pokojne, ki sem jih poznala, sem si priklicala pred oči in jih izročala Bogu, vse žive in vse, ki jih nisem poznala, pa sem imela v srcu. Molila sem veseli del rožnega venca in verjela, da pokojni v duhu molijo z menoj.
Premišljevala sem tudi Marijino sporočilo, ki ga je dala v Medžugorju dne 25. novembra 2024, v katerem govori o pomenu družinske molitve: »V tem milostnem času pričakovanja vas želim povabiti k molitvi, da bi bil advent molitev družine. Na poseben način vas, otročiči, ki vas nežno objemam, spodbujam k molitvi za mir v svetu, da bi mir prevladal nad nemirom in sovraštvom.«
Nato sem molila tudi pa Marijinih namenih v upanju in zaupanju, da je pri Bogu vse mogoče. Družinska molitev za mir na svetu, pa naj bo to v družini, ali pa v skupnosti, ali pa prek povezave z rajnimi, lahko pomaga, da bo Gospod storil, kar se zdi človeku nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.
Iskrena hvala voditeljici za vse, kar delate za nas, za slovenski narod. Naj vas Gospod še dolgo ohranja in podpira pri vašem plemenitem delu.
Dr. Marta Ciraj
