Globoko duhovno doživeti dnevi romanja
GLEDATI SVET Z OČMI LJUBEZNI
Jutranjo molitev sem spoznala pred veliko leti. Takoj me je nagovorila, zato sem se je naučila na pamet. A čeprav sem jo kar nekaj časa vsak dan, sicer pa vsaj občasno molila, je bilo v tem le malo zanosa. Šlo je bolj za željo in hotenje ‘gledati svet z očmi ljubezni’ kot za resnično čutenje in delovanje. Do nedavna …
Kje bi mogla ta molitev zaživeti bolj pristno kot v krajih, kjer je svoj čas gledal svet z očmi ljubezni on, ki je sonce imenoval brata in luno sestra in se ni obotavljal tako poimenovati niti sestre smrti? On, ki se je znal zahvaljevati prav za vsako stvar, saj je v njej videl darovalca.
Prav v te, Frančiškove kraje smo konec oktobra poromali v zahvalo ob trideseti obletnici delovanja Delavnic molitve in življenja v Sloveniji. Kako dobro in prijetno je naravnati uho in srce ter prisluhniti tihi pesmi stvarstva, smo začutili že med potjo, ko sta nas Sonja Topler in Primož Erjavec pripravljala na dneve, ki so bili pred nami. V Celicah pri Cortoni nas je pričakal brat Štefan Kožuh, ki zadnjih nekaj let živi prav v tej skupnosti Frančiškovih bratov. Že na prvi pogled ni bilo mogoče spregledati popolnega sozvočja božjega stvarstva in dela človeških rok, ki diha iz tega kraja. Prav tako je bilo v zraku čutiti komaj umljivo ravnovesje med tihoto samotišča in njegovo odprtostjo za popotnika. In pravi mali čudež je bil – če se malce pošalim -, kako ljubeznivo nas je, dobre pol stotnije romarjev, sprejela, za toliko duš res majhna ‘sestra jedilnica’. Boglonaj bratom!
Iz Celic smo se pod vodstvom brata Štefana odpravili po Frančiškovih poteh. Krajev in mest postankov ne bom opisovala, preveč bi bilo vsega. Še manj bi mogla zaobjeti vtise romarjev, saj je vsak od nas doživljal dogajanje na svoj način, kar je bilo razvidno tudi iz pričevanj, ki smo si jih podelili med seboj na avtobusu med potjo proti domu (in ki jih bomo vsaj nekatere zapisane, morebiti lahko prebrali tudi na spletu).
Bogastva, ki so ga z romanja prinesli drugi, žal ne morem opisati. Svojo izkušnja pač. Zato naj se še za hip vrnem k Jutranji molitvi. Ko sem jo zagledala med besedil ponujenimi za meditacijo, sem takoj pomislila: To molitev bi morala vzeti zares. Počasi, od besede do besede, bi se morala naučiti živeti po njej, morala bi se naučiti ‘gledati svet z očmi ljubezni’.
Naj začnem z besedami ‘biti hočem potrpežljiva’ – kako težko bom to dosegla. V meni je toliko nepotrpežljivosti. Tako težko sprejemam, kar me jezi in vznemirja … a prav to je potrebno. Uči me potrpežljivosti, Gospod! Saj vem, da potrpežljivost ni zgolj mirno prenašanje težav in nasprotovanj. Potrpežljivost je tudi gorivo upanja, opogumlja nas in tolaži, ko nekaj pričakujemo. ‘Potrpežljivo sedi na prag njegovih vrat in mirno sprejmi molk, odsotnost in zamude …’ beremo v neki drugi molitvi.
V Jutranji molitvi pa potrpežljivosti takoj sledi razumevanje. Razumevanje je sorojenec potrpežljivosti. Pomaga nam mirno prenašati vse, kar se nam zgodi, saj razkriva razloge, izvor, počelo in namen ravnanj, ki so nas zbodla, vznemirila, razjezila. Razumevanje je podpora potrpežljivosti. A zgodi se, da nečesa ne moremo razumeti, tedaj zdrsnemo, če se še bolj ne oklenemo potrpežljivosti. Pojenjajoče razumevanje izroči potrpežljivosti krono prvenstva …
Komaj teden je od tedaj, ko smo se vrnili z romanja, pa sem že – ne enkrat – zdrsnila. A ti, Gospod, ne dovoliš, da bi obupala. Tvoja potrpežljivost je neskončno večja. Prosim, odščipni je košček zame. Saj veš, da se tebi ne bo poznalo, moja mera pa bo zvrhana.
Zlata
Na Delavnicah molitve in življenja sem bila že leta 2017. Od takrat naprej velikokrat ob različnih priložnostih ali dnevih prebiram naključno izbrane psalme, pregovore in odpre se mi ravno tisto, kar takrat potrebujem. Od Delavnic naprej je moje življenje drugačno in Bog ima v njem veliko vlogo.
Z leti se je ponovno nabralo kup stvari, ki sem jih morala predelati. V tem vsakdanjem tempu in obveznostih sem si prav zaželela malo miru, molitve, razmišljanja …
To romanje me je prav vleklo, kljub temu da nisem nikogar poznala, ki bi šel z mano. Kasneje se je odločila in se mi pridružila še prijateljica Alenka.
Na pot sem odšla brez pričakovanj v želji, da se popolnoma prepustim …
Gospod župnik Primož nas je nagovoril, naj si za romanje izberemo geslo. Geslo sem imela izbrano v trenutku, saj sem se že na pot odpravila s to mislijo: Bog, pokaži mi pot, pot ki je zame, in mi prinesi notranji mir. Temu geslu sem skozi romanje dodala še prošnjo, naj me na tej poti skozi življenje spremlja, da moč in pomoč pri premagovanju ovir.
Romanje se je začelo in sem se mu prepustila … Vzela sem Sveto pismo in naključno odprla Psalm 66, moj prst pa se je ustavil na zapisu: ˝Slavljen bodi Bog, ki ni zavrgel moje molitve in svoje dobrote do mene.˝
Vozili smo se proti Celicam pri Cortoni. Sproščeno vzdušje, molitev hvalnic, prepevanje pesmi iz pesmarice DMŽ …
…˝Darujemo, Gospod, vse svoje ti bridkosti,
saj sam trpel največjo si bridkost …˝
…˝Darujemo, Gospod, ti drage sestre, brate,
vse njih molitve, delo in skrbi …˝
Prispeli smo v Celice, kjer nas je sprejel br. Štefan. Prijazno so nas pogostili z zelo okusno pašto. Br. Štefan pa nam je nato razkazal Celice in začel s pripovedovanjem o življenju svetega Frančiška. Priporočila sem sebe in ostale v molitvi s prižigom dveh svečk pod križem.
Po sveti maši in zaključenem ogledu kraja Celice, ki je tudi arhitekturno zelo zanimiv in odmaknjen, smo pot nadaljevali proti prenočišču v Folignu.
Naslednje jutro so se me dotaknile HVALNICE … (v nadaljevanju zapis odlomkov, ki so me prevzeli)
Ps 117
… ˝V stiski sem klical Gospoda,
Gospod me je uslišal in me rešil.˝
… ˝Gospod mi je res naložil pokoro,
ni me pa izročil smrti.˝
… ˝Zahvaljujem se, Gospod,
da si me uslišal in mi postal rešitelj.˝
… ˝To je Gospod naredil, zares je čudovito.˝
… ˝Blagoslovi nas, Gospod, in nas reši,
Gospod, daj srečo.˝
… ˝Ti si moj Bog, tebi se zahvaljujem,
moj Bog, hvalim te in poveličujem˝ …
KRATKO BERILO:
˝Pokropim vas s čisto vodo, da boste čisti, vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim, dam vam novo srce, novega duha vlijem v vašo notranjost; …˝
PROŠNJE:
Kristus, Kralj nebeške slave, bodi nam luč in veselje.
… ˝Ne dovoli, da bi nas zlo premagalo, ampak naj mi zmagujemo hudo z dobrim˝ …
In besede br. Štefana: ˝Ne preklinjaj teme, prižgi luč.˝
Zelo dobro organizirano romanje nas je na Gospodov dan popeljalo v Assisi. Na poti do tja sem premišljevala o jutranjih hvalnicah, o sebi, svojih težavah, slabostih, preizkušnjah …
Sama moram imeti doma vse izpeljano po planu, organizirano do zadnje malenkosti, in določene stvari, ki jih delam, morajo biti speljane popolno. Polega tega je včasih ˝preveč˝ razdajanja in skrbi za druge. Vsem bi rada pomagala, pa ne gre …
Občasno je moj perfekcionizem in moje razdajanje moteče za ljudi okoli mene … Zato je bila še večja želja, da se popolnoma prepustim, odložim breme in grem naprej. Ko se prepustiš in si odprt, te življenje preseneti, obdari, odpre oči in pokaže stvari z druge perspektive …
ASSISI – mesto svetega Frančiška je res poseben sveti kraj. Prevzelo me je, ko smo se ustavili pri kipu staršev sv. Frančiška. Ko je br. Štefan govoril, da moramo biti ponosni in hvaležni našim staršem za vse, kar so nam dali, nas naučili, da smo postali to, kar smo …
ob tistih besedah je bila v meni hvaležnost za vse, kar sta mi starša dala, me naučila, za vse, čemur sta se odrekla, da z bratom ne bi bila prikrajšana … Žal staršev nimam več, zato se me je to še toliko bolj dotaknilo. Poskusila sem se zadržati, vendar ni šlo, po licu so polzele solze …
Ko smo vstopili v cerkev sv. Štefana, kjer smo imeli nedeljsko mašo, je bila v cerkvi posebna energija, toplina. Imeli smo čas za odmik in pripravo na sveto mašo. Pred mašo sem si zapisala stvari z jutranjih hvalnic, ki so se me dotaknile. Molila sem zase, za svoje bližnje, pokojne, in tiste, ki so se mi priporočili … solze so kar tekle, že ko sem stopila v to cerkev in med maševanjem … s pomenljivim in poučnim berilom in evangelijem.
Berilo: (2 Tim 4,6-8.16-18) …˝Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.˝
Evangelij: …˝Pojdi, tvoja vera te je rešila. …˝
Pred romanjem mi ni uspelo iti k spovedi, zato nisem šla k obhajilu, sem pa šla po blagoslov …
Čutila sem veliko olajšanje, podporo …
Ne znam prav dobro opisati: občutek hvaležnosti, občutek, da so starši z mano, občutek, da nisem sama, da je Bog na moji poti, ki mi bo pomagal …
V prostem času, ki nam je bil dan v Assisiju, sem obiskala še nekatere druge cerkve. Poseben čar in vtis je name pustila cerkev
S. Marija delle Rose, kjer sem zase in za svojo taščo kupila posebno leseno skulpturo Marije, ki se prilega roki (dlani). V cerkvi je Marija prikazana v različnih pozah: Marija, ki je noseča, ki moli, z otrokom v naročju, golob miru … Kasneje mi je br. Štefan povedal, da je to Marija za slepe … Zame zelo drag spominek.
Po ogledu groba in bazilike sv. Frančiška smo počasi zapustili Assisi in se odpravili do cerkve svete Marije Angelske – Porcijunkule.
V cerkvi smo ob izpolnitvi predpisanih pogojev lahko prosili za odpustek.
Ob vstopu v cerkev sem bila v svojem svetu … iz cerkve sem odšla pomirjena, odvalil se mi je kamen od srca in z ramen mi je padlo breme. Z molitvijo in prošnjo za odpustek sem tam pustila vse teži in bremena.
V cerkvi sem naključno odprla Sveto pismo in prst se je ustavil na zapisu:
Ps 77 … O Bog, v svetišču je tvoja pot; kateri bog je velik kakor Bog?
Prg, 8,10: Sprejmite raje mojo vzgojo kakor srebro,
spoznajte ráje kakor čisto zlato …
Domov v Foligno sem se vrnila utrujena, vendar čustveno in duhovno obogatena.
Ponedeljek, 28. 10. 2024, je bil poseben dan. Gospod župnik Primož je praznoval rojstni dan.
Naše romanje pa se je nadaljevalo v vas Greccio in nato v Poggio Bustone – še en vrhunec …
Greccio – jaslice, ˝zibelka˝, zelo poseben kraj, ki je bil očitno zame priprava na vrhunec dneva v kraju Poggio Bustone.
Poggio Bustone
Na tem kraju me je pa dobesedno sesedlo …
Prav želela sem si, da bi imeli na romanju molitev in križev pot. Želja se mi je uresničila. Razlaga križevega pota br. Štefana, nimam besed … to je bila zrcalna prispodoba dogodkov in odpovedi v službi eno leto nazaj … Zadelo me je v dno duše; očitno je bilo kljub pretečenemu času to v moji podzavesti še vedno močno prisotno, spet so tekle solze … sploh na vrhu križevega pota, kjer je postavljena skulptura svetega Frančiška, ki ga objema angel. Kakšni občutki. Nepopisno, neprecenljivo, nepozabno.
Po križevem potu smo odšli v cerkev k sveti maši, tam spet ganljiv prizor … sveti Frančišek, ki kar vabi k sebi, Jezus na križu in prelep kip Marije s srcem, ko kar čutiš, kako te vzame pod okrilje, te objame z vso materinsko ljubeznijo in te ščiti … V cerkev je pronicala posebna svetloba.
Posebna maša …
Besede br. Štefana so vedno znova zadele v dno duše …˝Tudi, če je človek cel od blata, je v njem zrno zláta,˝ so besede sv. Leopolda Mandića. S temi besedami, ki jih je ponovil brat Štefan, sem se prav poistovetila. V ljudeh vedno iščem dobro in vedno iščem ter najdem razloge, zakaj so naredili kakšno slabo stvar in jih opravičujem … Mogoče je ta zaščitniška materinska narava v meni od smrti moje mame. Bogu hvala, da mi je dal to milost in sem bila (na žalost sama) ob mami, ko je umrla v bolnici.
Takrat 24-letno dekle sem ji obljubila, da bom poskrbela za vse (tatu, mlajšega brata), in si nevede naložila težko breme. Moji bližnji pa niso razumeli mojih skrbi in razdajanja. Ker bi vsem rada pomagala, je včasih za njih moteče.
Vem, prepoznam in občutim, da mi od mamine smrti na pot prihajajo ljudje, ki jih potrebujem, za kar sem neizmerno hvaležna.
Kamenčke v celotno sliko mozaika kraja Poggio Bustone sem dodala, ko sem pozvonila pri kapelici svetega Frančiška, se poslikala s krili angela pri skulpturi na vrhu križevega pota in s skupinsko fotografijo pred cerkvijo.
Pri večerji smo nazdravili še gospodu župniku Primožu, ki nas je počastil za njegov rojstni dan.
Torek, 29. 10. 2024
Ko sva se s prijateljico Alenko v torek zbudili, sva bili obe istega mnenja … žalostni, ker se romanje bliža koncu in bi kar šli še za par dni v Celice … Nisva pa vedeli, kaj nas čaka ta dan …
To pa je bil vrhunec romanja … La Verna, kraj, kjer sveti Frančišek dobi rane …
Kapela, v kateri je s steklom zavarovan kraj, kjer je stal sveti Frančišek, ko je dobil rane, je poseben kraj, kar so mi potrdili tudi še nekateri romarji …
Ko sem prišla v kapelo, sem se tresla, srce mi je začelo biti hitreje, in ko sem kasneje pokleknila in položila roke na to steklo, so mi po rokah šli mravljinci. Nepojasnjen in neverjeten občutek, ki mi bo ostal v spominu celo življenje.
V kapelo sem se kasneje vrnila še dvakrat: ko sem v kapelo peljala go. Kristino in še enkrat sva na ta poseben kraj odšli z Alenko …
Ko sem na poti do avtobusa pozdravila, objela in se zahvalila br. Štefanu in v tistem mogočnem gozdu z neverjetnimi drevesi spustila iz sebe še krike, je bilo moje telo ˝čisto˝, razbremenjeno, polno duhovnega in notranjega miru.
To romanje je bilo POPOLNO.
Če na kratko povzamem …
Odlično organizirano, splanirano romanje. Odlično narejen program, ki nas je iz dneva v dan presenečal, razbremenil, čustveno in duhovno polnil in dokončno napolnil z mirom, ljubeznijo, toplino in posebno energijo na La Verni.
Besede, navdihi gospoda župnika Primoža in br. Štefana so me (nas) vsak dan znova bogatile. Čustveno, umirjeno, neverjetno, neprecenljivo, nepozabno … brez besed …
Hvaležna sem, da sem bila lahko z vami na tej poti. Spletla so se številna prijateljstva in poznanstva … Domov sem se vrnila vesela, ˝očiščena˝, notranje pomirjena …
Odpirajo se nove poti … potrebno se je samo prepustiti …
Prelepa zaključna pesem pred odhodom z avtobusa …
Dobri Bog,
res hvala ti za ta današnji dan,
ki z ljubeznijo zapisal si ga v svojo dlan,
blagoslovi naš počitek,
zdaj gremo vsi spat
in hvala ti,
ker nas imaš neskončno rad.❤️
Hvala vsakemu izmed vas, v meni ste pustili poseben pečat.🤗
Vse dobro vam želim. Pozdrav vsem s Primorske.
Janja M.
