Ekipa, ki pripravlja festival Stična mladih, vsako leto povabi razne posameznike ali skupine, ki naj bi pripravile delavnice, katerih se lahko mladi udeležijo po svoji izbiri. V veliko veselje nam je bilo, ker so letos povabili tudi naše DMŽ. Poleg veselja smo čutili tudi odgovornost in rahlo skrb, ker pred tremi leti ni nihče od mladih izbral naše delavnice. Pa smo zavihali rokave in vse izročili Njemu, ki ve, kaj je najbolj prav. Zbrala se nas je ekipa, ki je čutila, da lahko skupaj nekaj lepega pripravimo.
DMŽ smo vsako leto prisotni tudi na stojnici. Zato smo na začetku skupaj snovali program. Zamisli so se kar porajale, kot po tekočem traku. Saj ne more biti drugače, ko so srca odprta delovanju Sv. Duha. Kasneje smo se razdelili, da še bolj podrobno dodelamo programe. Za našo delavnico so dodelili prostor na križnem hodniku v Stiškem samostanu. Sprva se nam je zdelo, da bi naša delavnica rabila bolj miren prostor, vendar smo tudi to stisko, ki smo jo čutili, izročili Njemu, kajti On že ve, kaj dela.
Organizator je lepo pripravil dobrodošlico in 20 stolov, kakor smo skoraj malo sanjavo pričakovali obisk mladih. Potem pa … najprej dva, nato še en in še in še … Stoli so bili postavljeni v vrsti, nato smo jih nekaj postavili v krog, če bo le kdo prišel. Toda z vedno večjim prihodom smo večali krog. In zmanjkalo nam je stolov, tako da smo jih nekaj še dodatno prinesli; celo zmanjkalo jih je, tako da so prisotni tudi stali.
Samo Bog ve, kako je plameneče gorelo srce nam trem Voditeljicam, ko smo spremljale ta nepričakovan odziv, to zanimanje mladih za delavnico, za molitev. Za geslo našega nastopa na Stični mladih smo izbrali Molim, da Živim! In naše navdušenje je bilo zaradi zanimanja mladih za molitev nepopisno. Predvsem smo želeli mladostnikom podeliti izkušnjo, kako pomembna je molitev, ki je most, povezava med našo človeško krhkostjo in Bogom, Očkom, ki komaj čaka, da stečemo v njegov objem.
Ker je bil obisk delavnice nad pričakovanim, je bilo potrebno tudi kaj prilagoditi. In ravno v tem se je še bolj izkazalo, kako je Božji nagovor vedno živ, za vse in za vse čase.
Stična mladih je res en blagoslov na slovenskih tleh in Bogu hvala za vse, kar smo vsi tam lepega doživeli.
Marijana Valič Stipančič
Živjo.
Dobrodošli in prisrčno pozdravljeni na naši delavnici z naslovom MOLIM, DA ŽIVIM. Z vami jo bomo živele voditeljice DMŽ Branka, Zvonka in Marijana.
Skupaj bom preživeli 1,5 ure, to je 90 minut, 5400 sekund in v tem času bo približno tolikokrat utripnilo naše srce. Kako lepo. Skupaj bomo kot ena lepa skupina preživeli te trenutke z Jezusom in našim Bogom Očetom. Bog je naš Oče, ata, ati, očka, tata, lahko ga poimenujemo z besedo, s katero pokličemo našega očeta. Oba nas imata rada. Če imamo srečo, nas ima rad naš biološki oče, prav nobenega dvoma pa ni, da nas ima neskončno in vedno in zastonj rad Bog Oče. Tudi, če bi nas naši starši morda ne imeli radi, ali pa jih nimamo, nas ima Bog neskončno rad. Pa ne zato, ker smo pridni in ne zato, da bi bili pridni, ampak zato, ker smo njegovi otroci. Tako zelo ima rad vsakega od nas, kot bi imel samo mene ali tebe, kot ima rad sina edinca. Vsakemu od nas daje vse, vso ljubezen, vso dobroto, vse daje tebi, meni, njemu. Vse. To zmore samo ON.
Zanj smo dragoceni, varuje nas kot čudovite bisere, tako krhke in hkrati tako lepe. To zmore samo ON.
Mi le včasih živimo kot v pravljici, vse teče tako kot si želimo, življenje je lepo, vsi nas imajo radi, nas razumejo, skrbijo za nas…….
Pogosto pa ni tako. Nenadoma pride kakšno veliko deževje, kot včeraj in danes, ali pa pride hud, prehud vihar, ki ne le, da nas malo zmiga in premakne, da gremo naprej, ampak lahko spodnese naše noge, zamaje naše temelje, lahko nas podre na tla, na kolena. In tista svetla lepa dolga ravna cesta, po kateri smo hodili v življenju in smo jo videli pred seboj, postane luknjasta, nevarna, poškodovana, strma in vijugasta. Hudournik lahko odnese velik del ceste in na njej zazija prepad. Večji ali manjši.
Morda je šlo nekaj narobe doma, morda sem jaz kriv, morda me ne razumejo starši, brat, sestra, učitelj, duhovnik, morda me ne razume nihče. Morda sem izgubil prijatelja, dobil slabo oceno, padel sem na izpitu, ker se nisem učil, ponavljam letnik, čeprav sem se pridno učil, morda sem zašel v slabo družbo. Morda me je zapustilo dekle ali fant, morda me on niti pogleda ne, jaz pa sem vanj tako zaljubljena. Koliko prepadov, koliko lukenj na cesti. Toliko različnih težav, ki so zame VELIKE, drugim pa se zdijo morda majhne in nepomembne.
STOP -Poznam rešitev
Poglejte naslov naše delavnice »MOLIM, DA ŽIVIM«. Želim živeti! In kaj moram narediti, da bom resnično živel in ne životaril? BOG je z menoj, s teboj. Ampak, kje je takrat, ko sem jaz v težavah, kaj dela na nebu, se ukvarja z drugimi zadevami in se ne spomni name?
NE, NE. ON je vedno tu ob tebi. Čaka, ves čas čaka nate, da se spomniš nanj, da si vzameš čas zanj, da se pogovorita, da se mu izpoveš. On ima rešitev, On JE rešitev. On je kakor most preko prepada, most preko katerega greš naprej po poti življenja, na pot veselja in srčnega miru. On je most preko vsakodnevnih težav. On ti daje pogum in moč in varnost in tisti globok občutek, da si LJUBLJEN. Da si lahko daš kitaro na ramo, si zažvižgaš in greš naprej. In prav po tem občutku ljubezni hrepenimo vsi, po občutku, da smo ljubljeni.
In kako pridemo do Boga? Most do Njega je molitev, molitev, ki je pogovor z Njim, tisti prijateljski klepet. Molitev je tvoja izpoved Njemu, ki vse razume, ki vse že ve, saj je bil ves čas s teboj. Molitev je pripoved o tvojih srčnih težavah, pa tudi o veselju, sreči, ljubezni, radosti. O hvaležnosti. Molitev je tista trdna skala, trden most, ki me pelje do Boga, ki je moja rešitev, moje veselje in moja izpolnitev.
Bog Oče, Jezus in sveti Duh, tri osebe – en Bog, so tvoji največji navijači, najglasnejši spodbujevalci, tisti, ki se odkrito veselijo tvojih uspehov. Veseli so pa tudi takrat, ki jih preko molitve zgrabiš za roko, da te lahko dvignejo visoko nad težave.
Kot pravi pesem:
Ko dvigneš me, sem kralj na vrhu gore,
ko dvigneš me, viharjem se smejim,
čutim moč, ko nate se naslonim,
ko dvigneš me, sem več kot si želim.
Bog te ima rad, neskončno rad, tebe takšnega kot si, in ti želi, da si srečen. Sreča pa je On sam. Začnimo našo delavnico z znamenjem križa: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen
Branka Ožek
