Spodbuda evropske conske ekipe za postni čas 2017

Kraj in datum: Ceuta, 3. marec 2017

Za: Vse voditelje evropske cone

Od: Evropske conske ekipe

Vedno sem iskal molk in vedno sem ga našel v globinah. Nekega dne sem se zavedal, da takrat, ko soncu obrnem hrbet, ne vidim drugega, kakor le svojo lastno senco. V kateri koli težavi je okno lahko odprto proti obzorjem velikih priložnosti. (br. Ignacio Larrañaga) Dragi bratje in sestre voditelji. V teh dneh smo vstopili v milostni čas za vso našo Cerkev. Začel se je postni čas in ob tej priložnosti bi radi z vami podelili naša občutja in nemir, da bi lahko skupno živeli ta sveti postni čas v duhu Ponovne utemeljitve in v odprtosti vsemu, kar nam želi Gospod Bog razodeti v dobro našega apostolata. Najprej se želimo zahvaliti za vse napore, da bi opravili vse tisto, kar nas je prosila Mednarodna koordinacija: namreč priprava poročil in statistik za leto 2016. Čeprav moramo še vedno veliko stvari izboljšati, se zavedamo, da so se z novo mednarodno ekipo spremenili obrazci, zasnove itd. in da vsi niso vešči v informatiki; a prav tako razumemo, da z dobro voljo lahko dosežemo in uresničimo vse do določenega datuma tudi odpošljemo. Za mednarodno koordinacijo je namreč zelo pomembno, da informacije prispejo pravočasno in da so dobro urejene; tako lahko tudi oni celotne informacije odpošljejo Svetemu sedežu. Upajmo, da bodo prihodnja poročila lahko prispela pravočasno in v predpisanih oblikah; to je preprosto potrebno storiti z ljubeznijo in odprtostjo za spremembe, upoštevajoč da smo vam v conski ekipi pripravljeni pomagati. To sporočamo vsem voditeljem, ker bomo v prihodnosti lahko vsi opravljali službe in je zato dobro, da poznamo veliko odgovornost, ki jo imamo, da opravimo vse to, kar je pomemben del našega služenja. Ko omenjamo pomanjkljivosti, ki smo jih opazili, se vam iz vsega srca zahvaljujemo, kajti tudi tukaj veljajo besede br. Ignacija Larrañaga, ki smo jih navedli na začetku: V kateri koli težavi je okno lahko odprto proti obzorjem velikih priložnosti, tukaj smo in vedno napredujemo. Predragi, v tem času spreobrnjenja in molitve se želimo vsi povezati na temelju naše identitete voditeljev, da bi se zazrli v lastne globine in videli, kje se moramo spremeniti, v čem se moramo poboljšati in kaj bi lahko storili, da bi bila naša zavzetost vedno bolj trdna in resna. V Evropi napredujemo s številnimi težavami, ki pa niso večje kakor na drugih celinah, vendar nas to, kar je naše, najbolj zadeva, kajti tu živimo in tu delujemo. V tej naši resničnosti moramo odkrivati, kako delovati in nositi svoj križ; pri tem pa ne pozabimo, da je na Križu Jezus, smisel našega življenja. V teh štiridesetih dneh lahko kleče prosimo Svetega Duha, da nas naredi močne do nas samih in do drugih. Močne za kaj? Da bi mogli iti preko naših meja, da bi zapustili naše lagodje in se ne bi sprijaznili z mlačnostjo, da bi se vrnili k prvotni ljubezni, ko je bilo za evangelizacijo »dati vse« še vedno premalo. Moram klicati, moram tvegati, gorje mi, če tega ne storim … tako je zapisal sv. Pavel. Ponovno moramo odkriti in začutiti Jezusa Kristusa, ki nas je poklical po imenu in nas poslal, da bi ponesli njegov evangelij še v druge kraje in dali življenje, veliko življenja preko DMŽ. Zdaj je čas, da opravimo čim globljo samokritiko in kot koordinatorji, kot ekipe, kot voditelji pogledamo, če dajemo vse, kar lahko damo in kaj bi lahko storili, da bi dosegli ideal. Ne zamudimo tega časa milosti ter biti zavzet in aktiven voditelj. Če pogledamo statistike voditeljev, ki so bili dejavni in onih, ki niso bili dejavni, ostanemo brez besed! Veliko je voditeljev, ki ne vodijo DMŽ in še naprej hodijo z nami. Zakaj je tako? Vemo, da obstajajo določene težave, z njimi računamo in nas tega ni strah. Nevarno pa je, da se voditelj navadi živeti v večnih težavah in si koordinatorji skupaj s svojimi ekipami zatiskajo oči pred to resničnostjo, to je resnična nevarnost. Vsi imamo težave in kot voditelji imamo svojo osebno zgodovino, toda … Bog nas je izbral prav takšne, z našimi bremeni in omejitvami. Kako bomo odgovarjali njemu, ki nas je izbral za to poslanstvo? Bomo pogledali stran, si zatisnili oči? Post, miloščina in molitev so tri stvari, za katere nas prosi Cerkev, da jih pomnožimo v postnem času; mi jih lahko prenesemo na našo identiteto voditeljev. Post od pritoževanja, malodušja, opravičevanja in mlačnosti. Miloščina, da damo sami sebe, podarjajoč drugim najdragocenejše, ki je naš čas, tako da vodimo Delavnice ali pa imamo kakšno odgovornost, da brez strahu delamo odločne korake; in vsakodnevna molitev z Nenehnim spreobračanjem, ko vodimo DMŽ in z zvestobo našim močnim svetim časom. Dragi bratje in sestre, postni čas je puščava, vendar rodovitna puščava, ki naj nam pomaga vstopiti globlje v sebe in v Boga in od tam bomo prejeli tisto najboljše od nas samih, kar šele prihaja. Ne prenehajmo moliti, izprazniti se naše zagledanosti vase in podarjati ljubezen bratom in sestram. Za to smo bili kot voditelji poslani; Molitev, ponižnost in bratstvo, naš Način življenja. Ne dovolimo, da bi rutina oslabila naš poklic in izkoristimo ta čas, ko nam Bog sam prihaja naproti, da bi nam pomagal rasti; rasti in dajati obilne sadove. Premišljujmo naslednje besede našega ustanovitelja: Za Delavnice si želim tiste vrste mož in žena, ki bodo pod vsako skalo, ki jo bodo privzdignili, srečali Boga, in kadarkoli bodo potrkali na vrata, bo prišel Bog in jim odprl. Živimo vesel in sveti postni čas. DA BI BILI VSI ENO!

Evropska conska ekipa