DMŽ na radiu Ognjišče – navodila za delo


copy-glava-besedilo.jpg
Povezava na avdio arhiv radia Ognjišče, kjer lahko prisluhnete oddaji.

Zahvaljujemo se Radiu Ognjišče, da smo smeli širiti karizmo delavnic preko radia, zahvaljujemo se vam, dragi poslušalci in poslušalke, da ste nam prisluhnili in zaživeli vsaj delček te bogate vsebine.

Toplo vas vabimo na “žive” delavnice molitve in življenja, ki bodo objavljene v Kažipotu Družine teden prej, na radiu Ognjišče in na dmz.si

ENAJSTO
SREČANJE : UBOGI IN PONIŽNI

MOLITEV str.59 Popolno spreobrnjenje

Vem, da nekaj zahtevaš od mene,
Gospod Jezus.
Na mah toliko odprtih vrat.
Panorama mojega življenja
pred mojimi očmi:
ne kakor v sanjah.
Vem, da nekaj pričakuješ od mene, Gospod,
in jaz sem tu, pred zidom:
vse je odprto,
samo ena pot je prosta
vodi v neskončnost, v absolutnost.
Toda kljub vsemu se nisem spremenil.
Moral bom navezati stik s teboj, Gospod;
iskal bom tvojo družbo,
tudi dolgo, če bo treba.
Da bom umrl, vendar takrat popolnoma.
Kakor ranjenci, ki trpijo, Gospod:
prosim te, končaj z menoj.
Naveličan sem ne biti tvoj.
Božja beseda Matej 25, 31.do 40.

Današnja Božja beseda, ki ji bomo prisluhnili, je iz Evangelija po Mateju, 25 . poglavje, od 31. do 46. vrstice
Poslušali bomo zavezujoče besedilo. Kriterij bo ravnanje z vsemi revnimi vseh časov, s katerimi se je Jezus čuti povsem istovetenega. Skratka, kriterij bo ljubezen.
V revnih moramo torej prepoznati poteze trpečega Kristusa. Kristus ni viden, toda kdor vidi reveža, vidi Kristusa. Ubogi človek je “trpeči”, s katerega sije Kristusov obraz. Tu so otroci, ki jim je revščina usojena že pred rojstvom, zapuščeni otroci, potepuški otroci, ki so sad moralnega in družinskega razkroja. Gospodov obraz so. Tu so mladi ljudje, ki so brez orientacije, ker ne najdejo mesta v družbi, frustrirani ker ne najdejo zaposlitve. Gospodov obraz so. Tu so delavci, pogosto slabo plačani in v težavah, ko gre za obrambo njihovih pravic. Gospodov obraz so. Tu so brezposelni, odpuščeni iz službe na podlagi hladnih ekonomskih računov. Gospodov obraz so. Tu so vsak dan številnejši ostareli, potisnjeni na rob družbe, ker nič več ne proizvajajo. Gospodov obraz so.
Končno so tu pozabljeni, zapuščeni, odrinjeni na rob, ljudje, ki so doživeli polom, osiroteli in vsi, ki so v stiski. Gospodov obraz so. Ko bomo ljudje stopili pred sodni stol zgodovine, bomo z osuplostjo in grozo prepoznali Jezusa Kristusa, ki smo ga ljubili ali prezirali v osebi revnih.
Prisluhnimo torej temu tako zavezujočemu besedilu.
 Oznanilo

UBOGI IN PONIŽNI
Takoj na začetku povejmo, da bomo danes vstopili v najsvetejši del evangelija, v samo srce blagrov, ki jih poznamo iz Jezusovega govora na gori.
Govor na gori lahko strnemo v eno samo besedo: ponižnost. Iz ponižnosti se rodi ljubezen. Če bi morali na kratko povzeti ves evangelij, bi to storili z dvema besedama: ponižnost in ljubezen. Kadar v evangeliju uporabimo pridevnik ponižen, ga vedno spremlja beseda ubog: ubog in ponižen.
Ponižni se ne sramuje samega sebe in se ne žalosti,
ne pozna občutkov krivde in ne berači za pomilovanje,
ne vznemirja se in ne razburja,
slabo povrača z dobrim.
Ne išče samega sebe,
živi le za druge.
Zna odpuščati,
vrata njegove jeze so zapahnjena.
Njegovo prebivališče bo v miru na veke. Valovi koristoljubja, tesnobe, strasti in strahu nikdar ne bodo razburkali vodá njegovih notranjih jezer.
Ponižni je srečen, če sme živeti samoten in neznan v pokrajinah tišine. Ponižni spoštuje vse, daje čast vsemu, ne pozna posestniškega obnašanja in nasilnosti. Ne sodi, ne domneva, nikoli ne vdira v svetost namenov. Njegov slog je, biti vljuden in razpoložljiv.
Ponižni dan in noč, nepretrgoma dolbe globlje in globlje v praznino samega sebe, gasi plamene samozadostnosti, reže tisočere glave ničevosti, in prav zato vedno spi na ležišču vedrine. Le ponižni so svobodni. Le ponižni so veseli.
Kdo je Jezus? Jezus je Ubožec iz Nazareta, ubog in ponižen. Najprej se je odrekel vsem prednostim, ki jih je imel kot Bog, in sprejel vse neugodnosti, ki so mu pripadle kot človeku. Vsem je bil tako zelo enak, da v Nazaretu nihče ni vedel, da je Božji Sin. Z ničimer se ni ponašal, celo nasprotno, skrbno je skrival svoj položaj in moč.
Na zunaj je bil povsem enak kateremukoli Nazarečanu. Prebival je med opravljivci svoje soseske v tako zakotnem kraju, da njegovega imena sploh ni najti v Stari zavezi. In tako je živel trideset let v Nazaretu.
Tako zelo je bil le eden od mnogih sredi vsakdanjosti neke neznane vasice, da njegovi sosedje niso mogli verjeti, ko so nekega lepega dne izvedeli, da Jezus dela čudeže in govori čudovite reči tam v Kafarnaumu. Presenečeni so med seboj govorili: »Toda – ali ni to tesarjev sin? Le kje se je naučil tolikšne modrosti?«
Ponižno je sprejel satanovo izzivanje, dovolil je, da ga je gnusni zapeljivec skušal in vodil naokrog. Čeprav je vedel, s kom ima opravka, ni čutil odpora do njega; poln krotkosti in miline mu je sledil na vrh templja in začel pogovor z njim. Višek ponižnosti je bilo to, da se je dal voditi hudiču: za skušnjavcem je šel do vrha gore; še najbolj neverjetno pa je, da mu je tam dovolil, skušati ga.
V urah poslednjega trpljenja je pred svojimi tožniki in mučitelji vsak trenutek odgovarjal s ponižnostjo, molkom, potrpljenjem in z dostojanstvenostjo.
Zdaj vemo: samo ubogi lahko služijo ubogim. Ubogi so vsi pozabljeni, odrinjeni, žalostni, potrti, vsi, ki so jih prijatelji izdali, katerih življenje nima nobenega smisla. Prek vse te širne množice je Jezus razširil svoje roke usmiljenja in brez vsake mere trosil mednje tolažbo, pomoč, kruh in zdravje.
Ko ubogi vidijo trpljenje ubogih, najprej pokažejo svoje sočutje. V pristnem usmiljenju potrti začuti sodelovanje, pomoč, začuti, da sočlovek z njim deli njegovo bolečino.
Evangelij pravi: »Ko je izstopil iz čolna, je zagledal množico. Smilili so se mu in začel je ozdravljati bolne.«
Nekega dne se je Jezus vrnil v Nazaret. Na sobotni dan je odšel v shodnico. Ko so bile molitve končane, je vstal in se napotil proti prostoru, kjer je ležala Božja beseda; razvil je zvitek, poiskal mesto, ki ga je imel v mislih, in začel brati:
Duh Gospodov je nad menoj.
Poslal me je, da oznanim ubogim blagovest,
da jetnikom prinesem oproščenje
in slepim vid,
da zatirane spustim na svobodo
in napovem leto Gospodovega usmiljenja.
Vsi so napeto pričakovali, kaj bo rekel. Zvil je zvitek, ga vrnil služabniku in rekel: »Danes se je ta beseda do popolnosti izpolnila v meni: najprej sem pomagal ubogim, nato sem strl verige v ječah, glejte, izgnani se vračajo na svoje domove, slepi vidijo, jokajoči so potolaženi in smrt nima več zadnje besede.«
Jezus je svoje življenje povsem posvetil službi najbolj zapostavljenim. Vse se je odvijalo s tako vrtoglavo naglico, da včasih ni imel časa niti za spanje niti za jed. Jezus je najraje pokazal usmiljenje med gobavci, med preganjanimi, med vsemi, ki so jih težile raznovrstne stiske in vsakodnevne težave.
Če na kratko povzamemo: Jezus ni postal le zatočišče vseh človeških nadlog, bil je tudi skrivnostno zdravilišče vseh človeških bolečin: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.«
V tem je skrivnost in korenika vsega: Jezus je predvsem ubog in iz srca ponižen. Tisti torej, ki nič nima in nič noče imeti, se nima česa bati. Kaj lahko zmede človeka, ubogega in ponižnega, kakor je bil ubog in ponižen Jezus, ki se je odrekel sanjam o kakršnikoli veličini, ki se je odpovedal prav vsaki, še tako drobni lastnini?
Svoboden je torej tisti človek, ki je na voljo vsem. To pomeni: vse moči, ki so praviloma in ponavadi priklenjene, praviloma in ponavadi vsaj na sramotni steber sebičnosti, vse te moči se strgajo z verig, osvobodijo se in začnejo služiti drugim, in te moči so odslej na voljo zlasti najrevnejšim.
Če želimo stopiti v boj za osvoboditev, da bi postali nesebični, ubogi in ponižni, tega boja ne smemo spremeniti v asketski šport. Začnimo po naši znani, večno isti vzgojni poti, hodímo po stopinjah ubogega in ponižnega Jezusa in si nenehno postavljajmo vprašanje: »Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?«
Zamislimo in predstavljamo si Ubožca iz Nazareta: Jezus se vztrajno izogiba vsakršni priljubljenosti, daje celo vtis, kakor da ga je strah, kakor da ga je prav groza, ker je tat. Noče biti tat tiste slave, ki pripada edinole Očetu. Kot bi bil obseden, je vekomaj ponavljal: »Ne povejte nikomur.« Ko je ozdravil hromega, mu je rekel: »Pojdi, pokaži se duhovnikom in glej, da nikomur ne poveš!«
Zamislimo in predstavljajmo si Ubožca iz Nazareta, ki ni poklical na pomoč svoje božanske narave in svoje vsemogočnosti, da bi se rešil trenutkov žalosti, človeške nehvaležnosti, bremena svoje težke usode, strašnega trpljenja na Oljski gori in na koncu grenke čaše smrti. Bil je zvest človeku.
Kaj je čutil Jezus, ko je rekel: »Ni mi mar moj ugled, pomembna je Očetova slava!«?
Kaj želi povedati s svojo zahtevo: »Odpovejte se samim sebi!«? Povedati želi:
• naj svojo notranjost resnično izpraznimo samih sebe;
• naj pogasimo ogenj svojega jaza;
• naj se vztrajno in potrpežljivo odpovedujemo tisočerim stvarem, ki nam pripadajo;
• naj molčimo kakor Jezus in se ne branimo, ko slišimo kake zlonamerne pripombe na svoj račun;
• naj ničesar ne pojasnjujemo, da bi oprali sami sebe;
• naj si na tihem ne želimo, da bi nam ploskali in nas hvalili.
Če prilivamo vedno manj olja na ogenj, bodo plameni nazadnje ugasnili in zmagali bomo v bitki za svobodo.
Tu so besede, s katerimi se je Jezus sam označil: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.«
To je torej naša osnovna naloga v življenju: živeti in ves čas imeti pred očmi Jezusov vodnjak brez dna; vodnjak, zgrajen iz molka, praznine, ponižnosti in ponižanja. Ob tem goreče prosimo: Daj mi svoje ubogo in ponižno srce.
Tako, in zares le tako bomo zmožni ljubiti, kakor je ljubil Jezus: spoštovati in odpuščati, v vse privoliti in sprejeti, predvsem pa svoje roke, polne usmiljenja in razumevanja, odpreti težavnim bratom.
Drugič: v imenu Odrešenika ubogih, Jezusa iz Nazareta, mora biti tudi naš cilj, ljubiti nesrečne in odrinjene. Svojo posebno pozornost torej posvetimo predvsem tistim, ki jih je življenje potisnilo na rob pozabljenja, čašo tolažbe pa ponudimo tudi žalostnim in potrtim, ki živijo v naši bližini.
Zakaj pa ne bi nekaj časa posvetili še obiskovanju ostarelih po domovih, bolnih v bolnišnicah, jetnikov v zaporih? Mar ni bilo to Jezusovo naročilo, ki smo ga dolžni izpolniti?
Zakaj ne bi sodelovali, zakaj ne bi navezovali stikov s tistimi socialnimi ustanovami, ki skrbijo za zapuščene otroke, za mladostnike, ki so zašli na stranpota, za brezposelne in za odpuščene, za vse tiste, ki živijo na robu družbe?
Ko bomo stali pred Sodiščem zgodovine, bomo v svoje veselje iz Gospodovih ust zaslišali besede: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, postanite dediči Kraljestva, ki je za vas pripravljeno od začetkov stvarjenja sveta.«

• Po končani katehezi pesem: Ljubiti skupaj z Jezusom

 MOLITEV S PSALMI

Današnji molitveni način je molitev s psalmi
Prikličimo si v zavest, da so psalmi obogateni z religioznim izkustvom milijonov vernih, redovnikov, mučencev, prerokov, devic… Z istimi psalmi se je obračal Jezus na Očeta na gorah ponoči; tako je delala tudi Marija iz Nazareta.
Vzemimo si psalm, ki nam “veliko pove” in ga počasi preberimo!
Ko ga beremo, skušajmo z vso dušo začutiti smisel in pomen sleherne vrstice; napravimo za “svoje” vse besede, pri tem pa poistovetimo vso svojo dušo z jedrom vsake besede.
Tiste vrstice, ki se izkažejo kot za nas posebej pomembne, neutrudno ponavljajmo! In ko jih ponavljamo, se pustimo prepojiti s tistimi globokimi doživetji, ki so jih občutili psalmisti.
Postavimo se v najglobljo Jezusovo notranjost, v njegovega duha in si prizadevajmo, da bi izkušali to, kar je Jezus izkušal, ko je izgovarjal prav iste besede; drugače povedano: poskušajmo vrstice izgovarjati “z dušo” Jezusa samega!
Če v kakem trenutku pridemo do tega, da začutimo poseben Božji “obisk”, se zaustavimo prav tam, ponavljajmo velikokrat prav isto vrstico in pustimo, da nas prevzame Božja navzočnost.
Za današnji molitveni način smo izbrali psalm 84. Vas povabim, da poiščite v Svetem pismu psalm 84, da boste lahko molitveni način tudi praktično preizkusili . Psalmu bomo najprej skupaj prisluhnili, potem pa bomo ob glasbi še nekaj trenutkov vsak zase brali in molili – ob psalmu 84.

10. oddaja Začetek, središče in cilj

1. Božja beseda
V času svete pol ure naj meditirajo in molijo ter pri tem uporabljajo duhovni dnevnik in kratko pedagogiko.
Luka 7,36-49
Matej 14,13-20
Marko 2,13-17
Psalm 118
Matej 11,1-6
Marko 1,40-45
Psalm 91
2. Molitveni način
V času svete pol ure vadite molitev sprejemanja, pri čemer uporabljajte misli, ki jih ima knjiga Srečanje, str 116:

Jezus, vstopi v mojo notranjost.
Vzemi v posest vse moje bitje.
Vzemi me z vsem, kar sem,
s tem, kar mislim in kar delam.

Vzemi najbolj notranji del mojega srca.
Ozdravi mojo rano, ki me tako zelo skeli.
Izderi mi trn tesnobe.
Odstrani od mene strahove,
zamero, skušnjave...

Jezus, kaj hočeš od mene?
Kako bi ti gledal na tisto osebo?
Kakšno bi bilo tvoje ravnanje v oni težavi?
Kako bi se ti vedel v tem položaju?

Jezus, tisti, ki vidijo mene, naj vidijo tebe.
Popolnoma me preoblikuj , da bom kakor ti.
Naj bom živo presevanje tvoje osebe.

3. Vsakdanja duhovna drža
Preživimo z enim samim vprašanjem, ki naj vedno bolj prevzema naše misli in naše srce: “Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?”
a) Kako neprijeten je ta človek! Hočem ga gledati z Jezusovimi očmi.

b) Užalil me je in ne zasluži, da ga pozdravim. “Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?”

c) Na obisk grem lahko k bogati ali pa revni družini; za katero bi se odločil Jezus?

d) Danes se moram soočiti s tem velikim konfliktom; Kako bi to storil Jezus: kakšen bi bil izraz njegovega obraza, mir njegovega pogleda, glasu, navzočnost duha?

e) Tu prihaja ta nesimpatični človek: kako bi ga sprejel Jezus?

f) Kaj bi odgovoril Jezus, če bi mu rekli, kar so meni rekli? Bi vzkipel? Kako bi obvladoval svoje živce?

g) S kakšno prijaznostjo bi Jezus sprejel tega ubogega človeka, tole starko, tega berača?

h) Kako bi pristopil k bolniku, kako bi potolažil vdovo, opogumil izgubljenca!

i) Kako bi vzpostavil sozvočje med tema dvema sovražnima osebama!

j) Kako bi branil vse te zatirane ljudi in jim pomagal iz njihovih stisk!

 

9.oddaja V molku in navzočnosti

 

1. Božja beseda
V času svete pol ure naj meditirajo in molijo ter pri tem uporabljajo duhovni dnevnik in kratko pedagogiko.
Psalm 139
Prva Mojzesova knjiga 18,1-10
Prva knjiga kraljev 19,9-15
Druga Mojzesova knjiga 3,1-15
Druga Samuelova knjiga 7,1-16
Luka 10,38-42
Psalm 90
2. Molitveni način
Tokrat se molitveni način skoraj povsem pokriva z vsakdanjo duhovno držo.
a) Trudi se, da boš živel Véliki kontemplativni teden.
b) Ničesar ne izrekaj ne v mislih ne z usti, marveč preprosto zaznavaj, kako te objema in prešinja ljubeča Božja navzočnost.
c) Takoj, ko vstaneš, občuti objem Njegove navzočnosti.
d) Medtem ko se umivaš in oblačiš, ko urejaš sobo in se pripravljaš na odhod, ne izrekaj vzdihljajev in molitev, marveč se preprosto občuti v Bogu in z Bogom, ves prežet in objet od Njegove navzočnosti.
e) Na poti v službo, med vožnjo z avtomobilom, vlakom, avtobusom ali pa ko greš peš po ulici … ves čas občuti objem Njegove navzočnosti.
f) V tovarni, v uradu, pri delu na polju, sredi mnogoterih dnevnih opravil – ves čas zaznavaj Božji pogled, Njegovo sklanjanje k tebi, Njegovo ljubezen … Pri hišnih opravilih: pometanju, pranju, kuhanju te objema mogočna in ljubeča navzočnost nebeškega Očeta.
g) Predvsem pa ko ležeš k počitku, ko spiš, te odeva ljubeča, objemajoča, vsemogočna, prešinjajoča Navzočnost.

Obhajati zakramente pomeni, v različnih obdobjih našega bivanja sredi Božjega ljudstva sprejeti življenje živega Jezusa, ki nam govori, skrbi za nas, nam odpušča, nas zbira, nas hrani, nas pošilja in nas z ljubeznijo… danes odrešuje.

 

8.oddaja –  pogovorna

7.oddaja SREČANJE

Delo v času do naslednje oddaje

Vabimo vas, da si tudi v tem mesecu vzamete čas za svete pol ure in da živite vsakdanjo duhovno držo. Zjutraj ali zvečer ali čez dan si vzemite trideset minut, ko boste premišljevali Božjo besedo in poglabljali molitveni način – molitev izročitve.

1. Božja beseda

V času svete pol ure premišljuj in moli ob besedilu za vsak dan. V pomoč naj ti bo tudi duhovni dnevnik.

Psalm 84 (molitveno branje)

Pismo Galačanom 2,17-21

Janez 3,14-18

Marko 10,35-45

Luka 7,11-17

Marko 6,34-44

Psalm 123

 

2. Molitveni način

Vsak dan v času svete pol ure opravljaj molitev dviganja, in sicer s pomočjo stavkov, ki jih najdeš v knjigi Srečanje na strani 118:

Ti si moj Bog.

Ti si Bog od vekomaj in na veke.

Ti si nespremenljiva večnost.

Ti si neskončna veličina.

Ti si brez začetka in brez konca.

Ti si tako daleč in tako blizu.

Ti si moje vse.

O globočina bivanja

in navzočnost mojega Boga.

Ti si moj popolni počitek.

Samo v tebi čutim mir.

Ti si moja trdnost.

Ti si moja gotovost.

Ti si moja potrpežljivost.

Ti si moje veselje.

Ti si moje večno življenje

veliki in čudoviti Gospod.

 

3. Vsakdanja duhovna drža

Ves mesec se bomo posvetili boju zoper štiri med seboj sorodne sovražnike srca, ki so: bojazen, zaskrbljenost, negotovost, tesnobnost.

Glavno orožje za boj zoper te sovražnike najdemo v 23. in 27. psalmu. Na pamet se naučimo nekaj verzov na primer: “Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence se ne bojim hudega, ker si ti z menoj” (Ps 23,4). “Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje srce ne boji” (Ps 27,3)… ali druge vrstice, ki človeka napolnijo s pogumom.

Ko se spopadamo s kako težavo, ko nas je strah, da je bolezen huda; ko nas kakšna stvar hudo skrbi, ko se bojimo se, da ne bomo uspeli …; izrečemo verz osvoboditve, po možnosti glasno.        

Temačna občutja nezavarovanosti in negotovosti, neutemeljeni strahovi, bojazen brez vzroka, zaskrbljenost brez razlage, tesnoba, ki prihaja od kdovekod… na pamet naučene osvobajajoče verze iz psalmov 23 ali 27  izrekajmo z vso svojo dušo.

6.oddaja ODPUŠČANJE – LJUBEZEN

 

1. Božja beseda
Psalm 119,4-16 (molitveno branje)
Luka 12,22-32
Pismo Hebrejcem 10,5-10
Janez 4,31-35
Psalm 119,33-40
Janez 5,24-30
Psalm 119,97-112
2. Molitveni način
Dobro bi bilo, če bi v času svete pol ure vsakdo vsak dan skušal izvajati šestero molitvenih prošenj, ki ustrezajo šestim področjem.
PRVIČ: SPREJETI STARŠE
Moj Bog, če sem se kdaj sramoval svojih staršev ali občutil odpor do njih, jih danes sprejemam z vso prijaznostjo in ljubeznijo. Prosim te, odpusti mojo nehvaležnost; in glej, iz tvoje roke jih sprejemam hvaležno in iz dna srca. Če so morda že umrli, jih v globini duše prav tako popolnoma sprejemam, objemam, ljubim in priznavam v skrivnosti tvoje svete volje. Hvala ti, da si mi podaril starše, in blagoslovljen bodi njihov spomin na veke.

DRUGIČ: SPREJETI SVOJO TELESNO PODOBO

Če me je bilo kdaj sram, da sem, kakršen sem, prosim za odpuščanje tebe, Stvarnika mojega življenja in bitja. Odpusti mojo nespamet in nehvaležnost. Odslej se bom trudil, da bom zadovoljen, ker sem, kakršen sem, srečen, ker sem, kakršen sem. Hvalim te, slavim te in se ti zahvaljujem za te moje roke, za ta obraz, za vso mojo podobo. Blagoslovljen bodi, ker si me naredil takšnega, kakršnega si me naredil. V tvoje roke se izročam, srečen, da sem, kakršen sem.

TRETJIČ: SPREJETI BOLEZEN IN SMRT

Moj Oče, Gospodar življenja in smrti, daj mi milost, da mirno sprejmem bolečo skrivnost življenja: bolezni, telesno slabenje in smrt; da vse to sprejmem brez tarnanja in brez solza, molčé in mirno. Vem, da je tvoj Sin vse, kar je na svetu najbolj slabega in nekoristnega, kakor sta to bolečina in smrt, spremenil v studenec, ki je vir odrešenja in večnega življenja. Tudi moja želja je, da že danes moja bolečina in moja smrt postaneta rodovitna studenca odrešenja. Od tega trenutka dalje želim trpeti skupaj z Jezusom in kakor Jezus. V tvoje roke, moj Oče, se izročam, sebe, svoje življenje in svojo smrt, svoje zdravje in svojo bolezen. Amen.

ČETRTIČ: SPREJETI (ODPUŠČATI – LJUBITI) LASTNO OSEBO

Moj Oče, v tvoje roke se izročam, tisto malo, kar sem, srečen, da sem, kot sem. Če sem kdaj občutil žalost ali sram zaradi sebe, te prosim odpuščanja, da sem se sramoval dela tvojih rok. Zahvaljujem se ti, da si me naredil zmožnega misliti, nosilca Božjega in neumrljivega duha. Daj mi milost, da bom odpuščal – ljubil to prečudno osebnost! Po tvoji volji odpuščam – ljubim tolikere tako zelo moje reči, ki jih doslej sploh nisem maral. V tvoje roke se izročam, tisto malo, kar sem, srečen, da sem, kot sem, prijatelj samemu sebi. Zgôdi se tvoja volja.

PETIČ: SPREJETI LASTNO PRETEKLOST

Moj Bog, Gospod mojega življenja, daj mi milost, da bolečino preoblikujem v ljubezen. Naj sprejmem tiste ljudi, ki me niso nikdar razumeli, tiste, ki so me zasledovali z lažmi, polresnicami in resničnimi obrekovanji ter povzročali, da sem preživljal noči brez spanja in dneve v solzah… Vse te boleče spomine želim v tej uri preoblikovati v daritev iz ljubezni; in to daritev molče polagam v globino tvoje volje. Zgôdi se tvoja volja!
Vse, kar sem bil in ne bi smel biti, vse, kar sem storil in ne bi smel storiti, vse, kar sem rekel in ne bi smel izreči… vse to za vekomaj predajam večni pozabi tvojega srca, Gospod. Zgôdi se!
Gospod, Gospod, vsa množica bolečin in krvavečih ran naj se v tem trenutku spremeni v tebi prijetno dišeči dar, za vekomaj z ljubeznijo položen na oltar tvoje volje. In naj se ta trenutek moje življenje prerodi, saj je preteklost mojega življenja za vekomaj pozabljena in izbrisana; vse se spet začenja. In kakor novorojeni otrok naj naredim prve korake, svoboden in srečen.

ŠESTIČ:

ODPUŠČANJE V JEZUSOVEM DUHU
Sedaj bomo vsi skupaj naredili vajo odpuščanja, ki jo imenujemo ‘odpuščanje v Jezusovem duhu’. Pripravite se na molitev. V spomin si prikličite človeka, ki vam je najbolj zoprn in do katerega v tem trenutku čutite največji odpor.
O Sveti Duh, silna moč Boga, naredi v tem trenutku čudež, da bodo moja čustva enaka Jezusovim.
Moj Gospod Jezus Kristus, ki si umrl in vstal v novo življenje, vstopi v mojo notranjost. Naj bo vse moje bitje popolnoma tvoje. Bodi živo navzoč v mojem telesu in v mojem duhu! Naj bo povsem tvoje vse to, kar čutim, vse to, kar mislim, vse to, kar sem, vse to, kar imam. V tem trenutku naj tvoja občutja postanejo moja občutja, tvoja čustva moja čustva, tvoje oči moje oči, tvoje roke moje roke.
Jezus Kristus, vsemogočni in ljubeči Gospod, pomiri v meni to neznosno muko sovražnosti, ki jo čutim do tistega človeka. Čutiti želim to, kar v tem trenutku ti čutiš do njega, to, kar si ti čutil, ko si zanj umiral na križu. Ti mu odpusti znotraj mene. In z mojimi čustvi, preoblikovanimi v tvoja čustva, mu odpusti in ga ljubi znotraj mene, namesto mene, z menoj; želim mu odpustiti, kakor mu ti odpuščaš; na to bitje želim gledati s tvojimi očmi, ga objeti s tvojimi rokami. Rad ga imam. Razumem ga. Odpuščam mu. Ljubim ga kakor ti, kakor ti, moj Gospod.
Tisti človek, ti, o Jezus, in jaz smo postali eno; v enem tesnem objemu trije: on, ti in jaz; jaz, ti in on; ti, on in jaz v enem in istem objemu; to je več kakor le odpuščanje: tistega človeka zdaj razumem, ljubim ga, rad ga imam…
Še nekaj minut nadaljujte vajo in v svoji notranjosti obnavljajte to občutje, v zvezek si zapisujte imena ljudi, ki jim odpuščate…

SPREJEMAJOČE ODPUŠČANJE
Za nas je osnova vsega: če bi znali razumeti, nam ne bi bilo treba odpuščati.
V spomin si prikličite človeka, s katerim ste res zelo sprti, in ga vključite v tole razmišljanje.
Vemo, da – razen v izjemnih primerih – nihče ničesar ne stori s slabim namenom. Ali niste temu človeku pripisovali zlih namenov, ki jih v resnici sploh nikoli ni imel?
Če vam je on povzročil trpljenje, ste že razmišljali, kako boste vi njemu povzročili trpljenje? Kdo ve, če ni morda rekel kaj takšnega, kar so mu drugi rekli, naj reče?
Videti je ošaben, pa ni ošaben, temveč plah. Plašnost in ošabnost sta zelo različni, vendar imata isto lice. Njegovo vedenje do mene je videti kakor trdovratnost, pa ni trma, marveč le želja po samopotrditvi! Problem je v njem, ne v meni.
Če imam jaz težave z njim, ima zagotovo on sam s seboj še večje težave. Če zaradi njegovega obnašanja tako zelo trpim jaz, zagotovo on sam še dosti bolj trpi. Rad bi vsem ugajal, pa mu pri nikomer to ne uspe – takšen, kakršen je -, pa si ni sam izbral, kakšen bo. Rad bi z vsemi živel v miru, a je vselej z vsemi sprt. Ali si je morda sam izbral, da je tak, kakršen je? Kakšen smisel ima torej, razburjati se, ker je, kakor je in kakor si ni sam izbral? Gre za to, da zasluži razumevanje ali usmiljenje. In končno, ko govorimo o naju dveh, kdo je nepravičen, on ali jaz? Ali nisem morda jaz v zmoti, ker sem ohranjal svojo sovražnost in odklanjal spoštovanje njegove osebe?
Če bi znali razumeti, nam ne bi bilo treba odpuščati!
Nadaljujte vajo še nekaj minut, na isti način razmišljajte še o drugih znancih in si njihova imena zapisujte v zvezek…

3. Vsakdanja duhovna drža
Še en véliki mesec miru
a)
Ves teden se je treba truditi, da bi odvzeli ost puščicam, ki prihajajo od “drugega”.
b)
Ko vidiš določenega človeka in se spomniš škode, ki ti jo je naredila, izruj ta spomin iz svoje duše z vzdihom: “v tvoje roke ga izročam” in ostani miren.
c)
Ta človek me že nekaj mesecev sploh ni pogledal ali ogovoril … “v tvoje roke ga izročam”, in mir!
d)
Ko te ponovno preseneti to, kar si že odstranil iz svojega razuma: to, da so te izdali, tista nepravična drža, tisti prezir, nesprejemanje, škodljiv komentar … odstrani vse to iz svojega razuma z vzdihom: “ vse to izročam v tvoje roke ”. Pozabi na vse in mir!
e)
Pomisli, da tvoje nelagodje ni odvisno od tega, kar drugi govoré o tebi, ampak od tega, kakšno pomembnost vsemu temu daješ ti.
f)
Kadarkoli se spomniš na tisti nesporazum, ki te tako zelo muči, na neuspeh, ki te žalosti, na polomijo, ki te spravlja v sramoto … “vse to izročam v tvoje roke ”. Pozaba in mir.
g)
Nerešljive težave: zmedeni otroci, neodgovorni zakonci …“v tvoje roke jih izročam”. Nadležni sorodniki ali sosedje … “v tvoje roke jih izročam”, in ne mislim več nanje.
h)
Opravljanje in obrekovaje, ki ti je vsepovsod sledilo… “vse to izročam v tvoje roke”, ne da bi se zaradi tega še naprej razburjal.
i)
Trda beseda, ki so ti jo namenili, hladni in brezbrižni sprejem, grobo postopanje do tebe, nezaslužena žalitev, ki te je prizadela … “vse to izročam v tvoje roke”. Pozabi vse, odstrani vse to iz svojega razuma in mir.
j)
Ne dovoli, da bi karkoli motilo tvoj mir ali ti zadajalo rane. Ničesar ne premlevaj v mislih. Odstrani vse in izroči v Božje roke. Pozabi na vse in ostani miren.

 

5. oddaja IZROČITEV PORAJA MIR

Delo v času do naslednje oddaje

Vabimo vas, da si tudi v tem mesecu vzamete čas za svete pol ure in da živite vsakdanjo duhovno držo. Zjutraj ali zvečer ali čez dan si vzemite trideset minut, ko boste premišljevali Božjo besedo in poglabljali molitveni način – molitev izročitve.

1.Božja beseda

Jeremija 18,1-6
Job 42,1-6
Psalm 131
Marko 14,32-42
Matej 18,1-5
Psalm 31
Psalm 23

2. Molitveni način

Molitev izročitve (molitvenik Srečanje, št. 33). Priporočamo, da se jo naučite na pamet in jo pogosto molite.

3. Vsakdanja duhovna drža

Živimo veliki mesec miru.
a) Kadarkoli začutim, da postajam boječ, vznemirjen, siten … se moram prebuditi in se vprašati: Kaj se mi dogaja? Če vidiš rešitev, se mirno bojuj, da bi težavo razrešil, če pa rešitve ni ali pa le-ta ni v tvojih rokah, jo položi v Njegove roke rekoč: Zgodi se.
b) Spričo tolikerih izvršenih reči in dejanj, ki se jih ne da spremeniti in ti povzročajo žalost, zaskrbljenost ali upornost, odgovarjaj Očetu z besedo: Zgodi se.
c) Kadar je vroče ali pa mraz, ko te vznemirja hrup … odgovori Očetu: Zgodi se. Kdor se izroča Bogu, ni nikoli poražen.
d) Načrt je propadel; na misel ti prihajajo žalostni dogodki in neprijetni vtisi; trenutni položaj te žalostí, jezi, utruja in spravlja v sramoto … Prebudi se! Vse izroči v Njegove roke z besedo: Zgodi se! Tako boš nepremagljiv.
e) Osebne pomanjkljivosti, slab spomin, težave z izražanjem: Zgodi se; glavobol, želočne težave: Zgodi se; togoten značaj: Zgodi se.
Ne dovoli, da bi karkoli skalilo tvoj mir v tem velikem mesecu miru.

33. Molitev izročitve

Oče,
izročam se tvojim rokam.
Stori z menoj, kar hočeš.
Za vse, kar boš hotel storiti z menoj,
se ti zahvaljujem.
Na vse sem pripravljen, vse sprejemam,
da se le zgodi tvoja volja v meni
in v vseh stvareh.
Nič drugega ne želim, moj Bog.
V tvoje roke polagam svojo dušo,
izročam ti jo, moj Bog,
z vsem žarom svojega srca ti jo dajem,
ker te ljubim
in je zame potreba ljubezni,
da se dajem, da se izročam
v tvoje roke, brez meja,
z neskončnim zaupanjem,
ker si ti moj Oče. Amen.

4.oddaja ŽENA VERE

Delo v času do naslednje oddaje

Če bomo to obveznost izpolnjevali, bomo zlagoma začutili, kako vse bolj postajamo resnični Gospodovi prijatelji in učenci,  premagujemo stanje potrtosti in tesnobe, dosegamo soglasje v svoji družini, se čustveno ustalimo ter sprejemamo in cenimo življenjeTo delo v bistvu pomeni dve stvari: čas svete pol ure in vsakdanja duhovna drža.

SVETE POL URE pomeni vzeti si vsak dan – zjutraj ali zvečer ali čez dan trideset minut (običajno to imenujemo kar svete pol ure), ko bomo premišljevali Božjo besedo in poglabljali molitveni način .

1.Božja beseda

Luka 1,39-45

Matej 2,10-12

Psalm 118

Psalm 145 (molimo ga v Marijinem duhu)

Matej 2,13-16

Luka 2,41-52

Janez 19,25-27

2. Molitveni način

V času vsakodnevne svete pol ure se posvečaj poglabljanju molitve gledanja,  pri čemer je dobro imeti pred seboj podobo Matere Božje, da bi zmogli živeti v skladu z njenimi čustvi in pod Marijinim vodstvom.

3- Vsakdanja duhovna drža

Ves dan in tudi ves čas bomo skušali živeti v Marijinem duhu:

a) Kakšen bi bil Marijin molk, spoštljivost, preudarnost v odnosu do bližnjih; kako bi utihnila ob opravljanju, opravičevala namene, s plaščem razumevanja pokrivala krhkosti bližnjih.

Kako neopazno bi znala ustvariti ozračje soglasja med sosedi, sorodniki in sodelavci; kako bi razreševala spore in skušala iti naproti potreban bližnjih …

b) Kako lep je bil medsebojni odnos med Marijo in pravičnim možem Jožefom! Kako močan zgled moža, očeta in delavca je Jožef! Kdo bi si zmogel predstavljati skrivnost medsebojnega odnosa, ljubeznivosti, spoštovanja in vdanosti med Marijo in Jožefom.

c) Kako tesne materinsko sinovske vezi se pletejo med Marijo in Sinom! S kakšno neizmerno globoko milino je Mati ravnala z njim in kako neznansko spoštljivo je nanjo gledal Božji Sin, ki nikoli ne preneha biti tudi sad njenega telesa!

Prav tako je Sin gotovo nadvse spoštoval in ubogal svojo Mater, ki se je znala vedno obvladati, ostati vedra in umirjena,kljub vsem udarce,ki jih nikoli ni zmanjkalo.

d) Kako lep vzor skromnosti miru in ljubezni je nazareški dom! Kako so Mati, Jožef (pravični mož) in Sin v odrekanju, nežnosti in ljubezni ustvarjali ideal srečnega doma!

 

 

3.oddaja ROMARJI VERE

1.  Božja beseda
S pomočjo kratke pedagogike in duhovnega dnevnika premišljujte in analizirajte svetopisemski odlomek. Besedila ki jih boste v tem času premišljevali so
Pismo Hebrejcem 11,1-40 (ob počasnem branju boš zaznal zgodovino vere)
Matej 8,5-13
Psalm 90 (molitveno branje)
Pismo Rimljanom 16,25-27
Apostolska dela 16,29-34
Pismo Filipljanom 1,27-30
Psalm 84
2. Molitveni način-
Med svete pol ure si vsak dan vzemi čas za intenzivno prakticiranje Molitve poslušanja z izrazi vere in zaupanja.
3. Vsakdanja duhovna drža
a)    Preko dneva skozi ves teden živi v duhu vere; to pomeni, da zaznavaš navzočnost in delovanje Boga v dogodkih, ljudeh in stvareh.
b)    Na dogodke glej »od znotraj« in se sprašuj: Kaj je zadaj? Kaj mi preko njih govori Gospod?
c)    Sveto pismo dokazuje, da so zgodovinski dogodki, v katere je Izrael vpleten, vidno znamenje, ki prikriva, kar je Bog za svoje ljudstvo načrtoval in pripravljal. Končno je Bog svoje ljudstvo vodil preko splošnih zgodovinskih dejstev in dogodkov tiste dobe. Vsekakor pa sprotni dogodki niso nikomur dali slutiti, kaj se utegne dogoditi. Kdor je nekoliko kasneje pogledal nazaj, je lahko ugotovil, kako je Bog svoje načrte že nekoč pokazal preko tistih dogodkov.
d)    Če vse to upoštevaš, si zastavi vprašanje: Kakšne načrte je morda imel Gospod ali pa jih še ima v zvezi s težavami, ki me obdajajo, z nerazumevanjem pri mojem delu, z denarno stisko v družini? Kakšen je skriti načrt Božje previdnosti, v trenutni politični situaciji, v pomembnih časopisnih ali televizijskih novicah? Z vso dušo večkrat preko dneva ponovi svetopisemski vzklik vere: “Verujem, Gospod, vendar pomnóži mojo vero!”

2.oddaja KO BI POZNALI OČETA

Besedila, ki jih bomo v tem času premišljevali so:

Pismo Rimljanom 9,28-39

Jozue 1,1-0

Matej 11,25-30

Izaija 60.1-22

Janez 15,1-17

Psalm 103 (na način molitvenega branja)

Psalm 84 (na način molitvenega branja

Skrbno se moramo vaditi v PISNI MOLITVI, ki jo pišemo v duhovni dnevnik, saj gre za pogovor z Bogom, ko svoje misli zapisujemo; se mu zahvaljujemo, ga častimo, slavimo in blagoslavljamo….

VSAKDANJA DUHOVNA DRŽA:

a) Trudi se , da boš pogosto preko dneva ves teden na vse ljudi in stvari gledal kot na bitja, ki jih Bog ljubi. V drži solidarnosti z vsemi pomislimo, da Bog ljubi tega konkretnega človeka in tudi sam reci svojemu Bogu: Tudi jaz ga ljubim.

b) Radijski napovedovalec, minister, ki končuje razpravo; oseba, ki nastopa na televiziji, politik, ki se pojavi v dnevniku; prodajalec v trgovini, voznik avtobusa … ko pomisliš, da vse te Bog ljubi, odgovori: Oče, tudi jaz jih ljubim.

c) Sosed ali soseda,  politik iz nasprotne stranke, težak značaj v skupini, uporni sin, osorni sorodnik, egoistični soprog…ko pomislim, da vse te Bog ljubi, odgovori: Oče, tudi jaz jih ljubim.

d)Ko odhajam od doma, opazim mnogo stvari in ljudi: lastovke, elegantno damo, razigrane otroke, ožarjene gore, vrtove, vesele mladostnike, molčečega gospoda, trgovko… ko se zaveš, da je ves svet velik zakrament ljubezni, odgovorim: Oče, tudi jaz jih ljubim.

e) Predvsem pa, ko se  radostno spomniš, da tudi tebe Oče gleda z neskončno nežnostjo, odgovori: Oče, daj mi milost, da se bom čudil ljubljenega in se zavedal, da sem ljubljen.

 

 

1.oddaja BOG NEŽNOSTI

MOLITVENO BRANJE

Besedila ki jih boste v tem času premišljevali so

Izaija 41,8–20
Ozej 2,16–25
Jozue 1,1–9
Janez 14,8–20
Psalm 118,16–21
Pismo Galačanom 4,1–7
Izaija 43,1–10

Intenzivno prakticirajmo tudi molitveni način, ki smo ga spoznali nocoj – Molitveno branje, s pomočjo psalmov 16, 23, 63 ter molitev: Odločitev (S 38) in Iz oči v oči (S 65)

Skušajmo živetu tudi vsakdanjo duhovno držo
Ta je v tem, da udeleženec ves teden in, kolikor je le mogoče, sleherni trenutek dneva preživi v duhu današnje oddaje: Božji otrok sem, ljubljeni sin, ljubljena hči Očeta…

Ves dan se vadi, da bi dojel Božjo ljubezen v vsaki stvari. Sprejmi, da je vsaka prijetna stvar, ki jo vidiš, čutiš, slišiš ali okušaš, poseben dar in sporočilo ljubezni, ki ga Bog Oče pošilja prav tebi, kot da bi ti z vsako stvarjo hotel reči: ‘Tako zelo te ljubim’. In ti odgovarjaš: ‘Hvala ti, Oče, tudi jaz te ljubim.’
a)    Prelestno jutro, čudovita glasba, prisrčen pozdrav, hladna senca, nasmeh, pozoren telefonski klic, cvetoča vejica, dobra novica … vse to so ljubezenska pisma, ki ti jih pošilja Oče. In ti odgovarjaš: ‘Hvala ti, Oče, tudi jaz te ljubim’.

b)    Izginil je glavobol; hči je ozdravela, film te je očaral; družinsko finančno stanje se je danes popravilo, čudovito si spal, ves zadovoljen si se zbudil, kako čudovite so to noč zvezde, sinje morje; čudovita dolina, prijeten pogovor, očarljiva oseba … so ljubezenska pisma. ‘Hvala, tudi jaz te ljubim.’
c)    Med tednom je treba mnogokrat ponoviti (bodisi v duhu in potiho bodisi na glas ali celo zelo na glas, vendar pa brez kričanja): Božji otrok sem, Očetov ljubljeni sin/hči.
Ko rečemo, da je Jezus ‘Božji sin’, ta izraz seveda pomeni nekaj povsem drugega, vendar pa se tudi mi smemo imenovati ‘Božji otroci’, ker je Bog naš Oče.

:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

– Božjo besedo beri počasi
– radostno jo okušaj
– z vsem srcem o njej razmišljaj
– marljivo jo uporabi v življenju

Naj bo božja beseda zate:

– luč, ki razsvetljuje tvojo pot
kruh, ki hrani tvojo dušo,
ogenj, ki prižiga gorečnost,
pot, ki te pelje v odrešenje,
utrip, ki spodbuja tvojega duha,
življenje, ki se nikoli ne konča.

:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Dodaj odgovor