2015 – januar (2014/4)

Bil si  bogastvo in si postal uboštvo

Jezus ni prišel v prvi vrsti, da bi evangeliziral, da bi odrešil svet, ampak je prišel predvsem zato, da bi izpolnil Očetovo voljo. To je prva stvar, zaradi katere je prišel na svet: Izpolniti Očetovo voljo. Jezus ni bil le tisti, ki je samega sebe popolnoma izpraznil, torej izpraznil vseh svojih božanskih lastnosti, vseh njegovih prednosti, ki jih je imel kot Bog, ampak se je hkrati podvrgel vsem človekovim težavam. Postal je eden izmed nas, spustil se je do zadnjih ravni človeškega bitja, tako da je postal služabnik, ubog, ponižen, podrejen, pokoren do smrti in to sramotne smrti na križu.
»Gospod Jezus, brat ubogih, z zvezdnih višav božanstva si se ponižal do človeka, vse do dna. Bil si bogastvo in si postal uboštvo. Rekel si, da imajo bogati že svoje bogove in da dajejo samo ubogi prosto pot čudenju.« (Srečanje, 58)
Besede iz nove zaveze so naslednje: glej, prihajam, o, moj Bog, da izpolnim Tvojo sveto voljo. Oče, jaz nimam ničesar. Ker sem ubog, sem svoboden. Na nobeno stvar nisem navezan in ker sem svoboden, sem razpoložljiv in ker sem razpoložljiv, sem služabnik vas in svojega Očeta. Tukaj sem, da vam služim, služim s svojim življenjem in svojo smrtjo. Tako je služil in ljubil. Za odrešenje sveta. Velik vtis naredi to na nas. Vse se začne v ubogem in ponižnem srcu. Oče, ničesar nimam, ne posesti, ne prestiža, ne imena in nič me ne zanima, sem ubožec in zato sem svoboden in sem razpoložljiv za vse, kar potrebujete, zato sem lahko popolni služabnik Očeta in tudi vas vseh. Tukaj sem, moje življenje je za vas. To je Jezus.
Oče me tako zelo ljubi, ker izpolnjujem Njegovo voljo. (Jn 10, 17). Glej, tu je popolna skrivnost tega edinstvenega odnosa med Sinom in Očetom, med njima je popolno soglasje dveh volj, ki se tako zelo ljubita. Čustvena ljubezen in darovanjska ljubezen v Jezusu Kristusu tvorita eno samo enoto in sta povezani v tej edini volji, ki veže oba, Očeta in Sina in medsebojno živita v ljubezni in v nežnosti. Ne samo sladkost intimnosti, ampak tudi v trenutkih strahu in panike, preizkušnje in krize, ko Jezus Kristus poti krvavi pot, ko kriči, ko joka in ko pade na tla.

foto1_dmž_Ubogi v duhu

Jezus, nekega dne si rekel, da je tvoje poslanstvo v tem, da ne ugasiš tlečega stenja in ne zlomiš nalomljenega trsa. Gospod, violina je nema kakor kamen. Potrebuje glasbenika, da bi lahko zaigrala in zapela. Slovar je poln mrtvih besed. Jaz moram dati pomen in življenje tem besedam s tem, da ustvarim poezijo, molitev, ljubezensko pesem. Imamo cel kup polen. Če hočem pozimi ogreti dom, moram tem polenom podkuriti ogenj.
Svet je takšen: nima srca. Jaz sem tisti, ki mu mora podariti srce, smisel, sočutje, dobroto, hvalnico, čaščenje; z eno besedo: dušo. Svet ima polno lepega, nima pa glasu in zavesti. Jaz mu moram posoditi glas in dušo, da bi vsa čuda vesolja spremenil v hvalno pesem Najvišjemu.
Življenje z Bogom je nekaj drugega in veliko več kot zgolj molitveno življenje. To je nikoli dovršen proces, da bi bili mi, mi sami in da bi sprejeli čutenje, drže in odzive, ki so Jezusovi. Vse je v tem, da se izpraznim vseh tistih potez, ki so tipično negativne poteze moje osebnosti, poteze, ki so negativne in jih vsak od nas nosi v sebi in si počasi osvajam pozitivne poteze Jezusa Kristusa. To je velikonočni proces. Nikoli dokončani proces. Treba je izkopati neskončno praznino, kajti neskončnost bo naselila to praznino. Kaj ostane? Pozornost, ki sta jo očistila molk in mir. Vsaka oseba je hkrati samota in odnos. Sem enkratna oseba, samota in hkrati potrebujem tudi drugega. Jezus vstopa v moj zasebni prostor in želi biti z menoj. Bog prihaja na obisk, da bi bil z menoj iz obličja v obličje.

Kralj je šel v svoj vrt in ugotovil, da njegova drevesa, grmi in cvetovi umirajo. Hrast je rekel, da umira, ker ne more biti tako visok kot bor. Kralj je šel k boru, ki je bil zelo potrt, ker ni mogel obroditi grozdja kot trta. Trta pa je umirala od žalosti, ker ni mogla cveteti kot vrtnica. Vrtnica je jokala, ker ni bila tako močna kot hrast.
Nato je našel cvetoč in svež nagelj. Kralj ga je vprašal: »Kako je mogoče, da v tako uvelem in izsušenem vrtu tako lepo cvetiš?« Nagelj je odgovoril: »Verjetno zato, ker sem vedel, da si hotel nagelj, ko si me posadil. Če bi želel hrast, bi ga posadil. Spomnim se, da sem si takrat rekel: »Poskusil bom biti najboljši nagelj, kar jih je. In glej, tukaj me imaš, najlepši nagelj v tvojem vrtu.«
Smo to, kar smo. V našem življenju premišljujemo o našem nezadovoljstvu, o neumnih primerjavah z drugimi: če bi bil, če bi imel, če bi bilo moje življenje… Vedno govorimo o neki nejasni prihodnosti in ne vidimo, da je sreča nekaj osebnega in hotenega. Danes se lahko odločimo, ali bomo veseli s tem, kar smo, in s tem, kar imamo, ali bomo zagrenjeni zaradi tistega, česar nimamo in ne moremo imeti.
Cveteti bomo lahko začeli šele takrat, ko bomo sprejeli to, kar smo, ko bomo ugotovili, da smo edinstveni in da nihče ne more storiti tistega, kar smo prišli storit mi. Začni delati tisto, kar je potrebno, potem tisto, kar je mogoče in kar naenkrat boš počel nemogoče.

foto2_dmž_Ubogi v duhu

»Vrni se, Gospod! Doklej? Bodi usmiljen do svojih služabnikov! Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse svoje dni.« (Ps 90, 13-14)
Moj Gospod, daj, da bom blag in usmiljen z otrokom, ki ima tuberkulozo, z mladeničem, ki ima AIDS, z zapuščeno starko. Daj mi občutljivost, da bom iskal vse tiste, ki trpijo in jokajo, tiste, ki jih je prizadela kazen in polom. Moj Gospod Jezus, daj mi sočutno srce, da bom lajšal bolečine vsem, ki so zaradi bolečin priklenjeni na posteljo, za vse nerazumljene, ki so jih zapustile celo njihove lastne družine.
Ta dan, moj Gospod Jezus: tisti, ki vidijo mene, naj vidijo tebe.

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl

 

Dodaj odgovor