2015 – junij (2015/2)

Vsak klic ima poseben zven

Nekega dne je Jahve govoril z Jeremijem in rekel: »Preden sem te oblikoval v maternici, sem te poznal. Še preden si se rodil, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.« Jeremija je odgovoril: »O, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še mlad.« A Gospod mu je odgovoril: »Nikar ne govori: mlad sem še; kajti kamor koli te pošljem, boš šel, in kar koli ti ukažem, boš govoril. Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod.«
Premagujoč vsako oviro je Gospod rekel Voditelju: »Preden so obstajale reke na zemlji in vrtnice na vrtovih in svetlikajoče se zvezde na nebu, sem te imel v mislih kot zlati sen. Že takrat si mi bil dragocen. Svoje oči sem imel uprte vate in iz večnosti sem že vnaprej določil, da boš oznanil moje ime mnogim dušam in mnogim narodom. Ko si bil še v telesu svoje matere in še nisi videl luči dneva, sem te namenil za to, da boš mojo besedo oznanjal mnogim dušam, žejnim in lačnim v duhu. Potem se je toliko stvari zgodilo v tvojem življenju… toliko let je preteklo… In ko je prišel čas, sem naredil, da te je moj klic dosegel. Vsak Voditelj je prejel klic v drugačnih okoliščinah; vsaka preteklost je edinstvena, vsak klic ima poseben zven.”

Stanislava Knez, voditeljica DMŽ, je zapisala: »V trenutku pritajenega šepeta sem v mraku opazila, da pri zagrnjenih oknih mama in teta gledata v neko knjigo in prisluškujeta tišini jutra. Opazila sem, da to knjigo skrijeta pod modroc v moji postelji. Govorila je o komunizmu v Rusiji. Bilo je v začetku vojne. V očeh starejših si videl strah in grozo, ko so šepetali o komunizmu, o neveri, o gozdovih, Kočevju.
V zvezi s temi dogodki smo pri nas doma veliko molili. Ob večerih smo klečali na tleh in molili rožne vence. Kot otrok sem slutila, da molimo za nekaj, kar nam hočejo vzeti, ki je več kot življenje in je za moje domače zelo dragoceno.
V vrtincu povojnih dogodkov sem se znašla na učiteljišču, kjer sem se morala iz internata nekako izmuzniti, da sem šla v cerkev k maši. Vedno sem bila preplašena, če me je kdo videl in me bo spet zatožil. Ob nedeljah dopoldne so bile za mlade vedno na programu matineje v Filharmoniji, v kinu Komuna ali pa ples v stekleni dvorani. Med tem si lahko izbiral, da ne bi slučajno zavil v cerkev. Profesor geografije Pintar me sredi učne ure strezni, ko se zakrohota: »Ti Kvaternikova, včeraj pa kar na ples. Ali misliš, da sta Marija in Jožef tudi plesala?« Sledil je razredni posmeh in sramotenje. Zavedla sem se, kako sem zaznamovana. Seveda je sledil marksistični krožek, pri filozofiji pa Zolajeva trilogija. Znašla sem se v vrtincu nevere in začela sem se sramovati, da izhajam iz tako nazadnjaške družine in tako nerazvitega okolja.
Moja duša pa je postajala prazna, izsušena, polna strahu in gneva, nevere v sočloveka, sumničenja in dvomov. To se je leta nadaljevalo še ob možu komunistu. Noči so bile polne more in joka. V službi si bil vedno šikaniran, osmešen, sumničen, nevreden svojega poklica, od domačih pa nerazumljen. Plaval si v morju dvoličnosti. V takem vzdušju ne moreš dolgo vzdržati.
Praznina srca je kričala po Bogu, ki je sicer bil a nekje zelo daleč na nebu, med zvezdicami, ena od njih sem bila celo jaz sama.
Božji klic je le preglasil vso to navlako, da sem začela iskati vse to, kar je božjega, svetega. Skrivaj sva z možem začela obiskovati teološka predavanja za študente in izobražence, iskala duhovna gibanja, k maši se vozila v druga mesta in zapuščene kraje. Srce je hrepenelo in nisi ga mogel potešiti.
Eksplozijo božje duhovnosti sem doživela na duhovnih vajah s skupnostjo Emanuel v Pareju v Franciji.
Tu se me je Gospod dotikal na vsakem koraku, v vsakem človeku, dogodku, na bližnjem travniku. Bila sem omamljena od božje bližine, saj je bil Bog sedaj tu, živ!
Poklical me je ponoči, v kapelici, kjer sem počivala v njegovi tišini in ta tišina je zvenela nebeško prisotnost. Takrat mi je nekdo položil pod glavo podobico, na kateri so bile roke s Kristusovimi ranami patra Pija. Ob pogledu sem bila pretresena in zmedena, saj o tem ničesar nisem vedela. Še bolj mi je bil neznan izdajatelj podobice – fratri kapucini na zadnji strani z Aronovim blagoslovom. To je blagoslov, ki ga uporabljamo tudi pri DMŽ. Vse se je razjasnilo šele nekaj let pozneje. To je bila moja popotnica in klic v DMŽ.
Te in še mnoge druge duhovne vaje so bile močan klic po pričevanju Zanj, ki je, ki je živi, osebni Bog, vedno prisoten med nami.
Toda kakšno razočaranje, ko so se mi ljudje posmehovali in se mi muzali, ko so z zamahom z roko prisluhnili moji vnemi za resnico.
Začelo se je vabljivo, nato močno hrepenenje po vsakodnevnem branju Svetega pisma, kjer nam Bog govori v Božji besedi in ima vsak trenutek odgovor na moj problem. Nato je bil močan klic k vsakodnevnemu srečanju z njim v evharistiji. Vsak dan je bil vedno bolj prepojen z mislijo Nanj.
V šoli oblikovanja za DMŽ se je ob kapucinu bratu Štefanu moja vera očiščevala navlak iz preteklosti in postajala moja osebna vera.
Gospod je hotel in dovolil, da sem se večkrat srečala osebno z bratom Larrañago. Vsak dan se srečujem z njegovimi katehezami in molitvenimi načini, ki v srcu puščajo nove sledi in jasnejše odnose s človekom po zgledu osebe Ignacia Larrañage.
Prav DMŽ so močan in jasen okvir, v okviru katerega lahko pričujem Zanj, ki je vedno z menoj. Dal mi je svobodo, po kateri hrepeni vsako človeško bitje in neizmerno srečo, da sem odrešena po Njem in Zanj. Pogled v svojo grešnost in izmaličeno podobo božje stvaritve je namreč zelo boleč in je velika ovira na poti za Njim, ki te pelje v večnost. To bo njegov zadnji klic, ki ga pričakujem.
Hvaležna sem Gospodu za vse močne klice od Portoroža in Izole, Loškega Potoka, do raznih župnih po Sloveniji, da sem ob DMŽ pričevala Zanj. Po moževi smrti pa čutim močan Gospodov duh med bolnimi in trpečimi v domu za ostarele. Prav tako me pritegujejo mladi, ki se vse bolj oddaljujejo od RESNICE. Tudi zaradi brskanja po spletu. Slavim božje usmiljenje, ki mi dovoli delovati tudi v njegovem vinogradu.«

foto 1_dmž_Klic vir AndriaLive.it

»Gospod, pri apostolski dejavnosti od mene bolj kot vse drugo pričakuješ darovanje samega sebe. Zato ti hočem v mraku svoje tihote dati najboljše od sebe. Rad bi ti ponudil notranje svetišče, v katerem boš lahko živel, da boš skozi moja dejanja izražal svoje usmiljenje. Namesto da sanjam o čudovitih rezultatih, ki so dobri za moje samoljubje, daj, da bom užival tišino, v kateri se skrivaš Ti z vso svojo ljubeznijo. Zavaruj me, Gospod, pred željo po majhnih človeških časteh. Resnično me osreči, skritega v svoji praznini, srečnega v brezimnosti, izgubljenega v Tvojem krotkem in ponižnem srcu. Naredi, da bom imel vse upanje svojega apostolskega poslanstva v Tebi; poslanstva, ki mora biti obzirno, da lahko rodi sadove v srcih drugih ljudi. Amen.«

 

foto 2_dmž_Klic

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl

Več o DMŽ na e-strani: dmz.si

Dodaj odgovor