2014 – januar (2013/4)

Čut za pravičnost

Sonja Topler, voditeljica DMŽ in narodna oblikovalka, pravi: »To ni pravično! To ni prav, to ni pošteno, godi se mi krivica … Večkrat slišim te besede, tudi iz ust otrok. Čut za pravičnost nam je dan, je od Boga, ki mu edinemu lahko rečemo Pravični. Naš Gospod je pravičnost sama.
Mislim, da je od vsega najbolj krivično to, da me drugi ne sprejema takšnega, kakršen sem. Zato človek trpi. Prav Delavnice molitve in življenja prinašajo osvoboditev. Ko spoznam in zares vzamem dejstvo, da je Bog tisti, ki vse sprejema in dela prav, potem se moje življenje spremeni.
Torej: če se meni godi krivica, pa verujem in Bogu popolnoma zaupam, zakaj bi se žalostila, čeprav je zelo težko ne biti prizadet? Ker je On, ki mu popolnoma zaupam, pravičen, potem bo  vedno naredil, kakor je prav, in ne, kakor jaz mislim, da je prav. Jaz se velikokrat motim in zato drugemu naredim krivico. Tako drug drugemu povzročamo trpljenje. Samo če vzamemo Boga zares, se mu lahko brezpogojno izročimo. Tako lahko sprejmemo vse bolečine in jih preoblikujemo v ljubezen.«foto1_dmž_Pravičnost

»Tvoje obličje, Gospod, iščem.« Ps 27, 8b. Jezus je pot, ki nas vodi k ljubezni; želi nam podati roko in popeljati k Očetu. Uči nas iskati in srečati Očeta, kakor se je v trenutkih samote On sam srečeval z Njim. More nas voditi, da bi vstopili v Njegovo svetlo navzočnost. Da bi zrli Njegov obraz. Vabi nas: »Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« Jn 15, 4-5. Jezus želi za vsakogar od nas, da bi bil z Njim povezan na romanju življenja, da bi se ta povezanost lahko prelila na vso večnost in zazvenela kot praznična glasba: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« Jn 15, 11. Trenutki, ki jih v molitvi preživimo z Gospodom nas krepijo, da bi »sredi naporov, sredi hrupa in boja, sredi nemirne množice v tem svetu, ki ga On drži v svojih rokah, mogli ostati pred Njim in z Njim iz oči v oči.« (prim. Srečanje, 65)

Če želimo stopiti v boj za osvoboditev, tega boja ne smemo spremeniti v asketski šport; vsaka sprememba je namreč postopna in strašno počasna. Postopoma mora molitev izzivati življenje in življenje mora krepiti verodostojnost molitve; to pa se lahko zgodi le tako, da vedno globlje poznamo in ljubimo Gospoda. Le tako se bosta molitev in življenje medsebojno prečiščevala. Jezus je v svojem bistvu osvoboditelj. Ne dopušča, da bi mirno ždeli v svoji lagodnosti, pomaga nam, da gremo iz samega sebe, pozabljamo na svoje interese in se posvečamo temu, kar hoče Oče. »Daj nam, Gospod Jezus, svoje čuteče in pogumno srce; osvobodi nas brezbrižnosti in nedejavnosti; daj nam sposobnost, da se bomo zavzeli; da se bomo tudi mi postavili na stran revnih in zapuščenih. Čas je, da dvignemo prapore pravičnosti in miru, da se pomešamo med množico, med napetosti in nasprotja in se spoprimemo z materializmom z drugačnimi rešitvami. Daj nam kralj ubogih, modrost, da bomo z dvema rdečima cvetovoma, kontemplacijo in bojem, spletli en sam venec. In daj nam venec blagrov. Amen. (Srečanje, 58).

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Kar storimo najbolj ubogim vseh časov, je kakor da bi storili Gospodu. To pa lahko uresničujemo le, ko prepoznavamo poteze trpečega Jezusa v revnih, ki nas obdajajo. Revež je »kraj«, kjer zasije božje obličje: otroci, pahnjeni v revščino, zbegani mladostniki, izkoriščani delavci, brezposelni, ostareli, pozabljeni, zapuščeni, izobčenci, ljudje, ki so doživeli polom, sirote in vsi potrebni… To so Gospodovo obličje. Prebudi nas, Gospod, da bi videli in prepoznali v slehernem od njih Tvoje ljubljeno obličje.

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl

 

br. Ignacio Larranaga

images

(4. maj 1928 – 28. Oktober 2013)

»Kako rad bi se zdaj, ko se je zvečerilo, umaknil v zavetje počitka in se okrepil z zrelim vinom Božjega prijateljstva, o katerem sem vedno sanjal, z vinom brez etikete, ki ga poznava samo On in Jaz! Bo to mogoče!«  To so bile želje našega pokojnega brata Ignacia Larranage, Baska, ki je prehodil dolgo pot romanja, tako v  kilometrih cest, kot tudi duhovnosti. Obakrat je stopal po njemu in še mnogim neznanih stezah, ki jih je pred Njim risal Gospodar Življenja.

Br. Ignacio je bil zelo zadržana osebnost. O svojem otroštvu sam ni veliko govoril, v knjigi »Vrtnica in ogenj!« opisuje, kako je njihov oče v velikem tednu zbral svoje otroke okrog sebe in jim pripovedoval o Jezusovem trpljenju s »takšnim zanosom, zbranostjo in predanostjo!« da jih je ganilo do solz. Teh močnih časov se je rad spominjal zlasti v zimskih večerih kapucinskega semenišča, kjer kot Bask ni bil ravno priljubljen. Čeprav je bila  v njem že prirojena želja po Bogu, pa ga takratna teologija ni navdušila in ga bolj kot ne razočarala. Spoznal je , da je eno beseda Bog, drugo pa Bog sam. Pomembno je izkušnja. Zato se je raje naskrivaj vrgel v branje humanistov, eksistecialističnih  filozofov, pesnikov in mislecev. Od njih je prenesel poetično govorico, po nočni samostanski molitvi pa se je rad prepustil petju Stvarnikovih pevcev – slavčkov.  Nikomur ni razkrival skrivnosti svoje duše.  Plah in odločen se je prepustil Božjim rokam. Na dan mašniškega posvečenja se je moral namesto tihoti in samoti prepustiti veselju sorodnikov, prijateljev, bratov.  Hrepenel je, da bi se posvetil socialnim vprašanjem ali podobnemu, pa je bil poslan za organista v San Sebastian, ter nato v Pamplono. Takrat je mislil, da je v močvirju, kot starec pa je ugotovil, da je bilo vse dobro, vse najboljše, in da ga takrat Bog ni pozabil.  Občasno so ga vendarle poslali v kako vasico pastoralno delovati, tako tudi junija 1957, ko je doživel noč polno Božje bližine, Ljubezni in razsvetljenja.  Spoznanja, da je Bog Očka, njegova ljubezen zastonjska in da na »ljubezen je treba odgovoriti z ljubeznijo«.Prav ta stavek je postal program življenjske prenove. Tam se je začelo potem vse njegovo nadaljnje  delovanje, poleg omenjenih še izročitev. A to je bilo le seme, ki je potrebovalo mesece in leta, tudi sušna ali poplavna, da zraste v mogočno drevo.  Takšno veselo novico je moral sporočiti tudi drugim, predstojniki pa so ga šele po dveh letih rotenja poslali v Čile.  Na tamkajšnjih ljudskih misijonih je predstavljal Boga kot eno samo praznovanje, Večna ljubezen.  Podpiral je tudi nove oblike oznanjevanja,  Na povabilo frančiškana iz Belgije je 1965 organiziral srečanje Frančiškovih bratov in sester v Čilu.

članek FP slikaPo zelo bogatem tednu se je porodila zamisel o Centru za frančiškovske in pastoralne študije – v njem dva frančiškana, en kapucin, ne živijo v samostanu ampak v posebnem domu in ne nosijo redovne obleke.  Namen je bil prebujati zavest in vrednote skupne frančiškovske dediščine.  Dela je bilo vedno več in nastajali so novi centri, dokler ni prišel  njegov novi predstojnik, ki nam tem ni bil navdušen. Pojavile so se govorice o nepravilnostih, mlačnosti…. Klevetanje, obrekovanje…

Ignacio se je umaknil v intenzivno molitev, prebiranje Božje besede,  samoto, puščavo, srečanje z Očetom, Ljubeznijo,,,, izročanjem. Že prej sta ga navdihovala Charles de Foucald in Janez  od Križa. Osvobajal se je »jaza«, potapljal v Boga, duhovnost ubogih, v to, da Marija ni skoraj »magična podoba žene, obdana s sijajem«, ampak Mati Molka. Kasneje je spoznal, da mora , če želi obdržati živ stik z Bogom, vsak dan vsaj eno uro intenzivno preživeti z njim, to so bili tako imenovani »močni časi«.  Ko je bilo težko vztrajati si je pomagal z različnimi molitvenimi načini. Na prošnjo ljudi je začel ta svoja izkustva podajati leta 1974 v » Srečanjih Izkušnja Boga«, enotedenski pustolovščini živega stika z Bogom, in čez deset let še z »Delavnicami molitve in življenja!«.  Pri obeh so pripravljeni laiki stopali v prvih bojnih vrstah kot avtonomne in odgovorne osebe, leta 1994 le te pričnejo tudi v Sloveniji, leta 1997 jih potrdi tudi Sveti sedež.   Napisal je tudi 17 knjig in nekajkrat obiskal Slovenijio. V slovenščini jih je izšlo osem.
Del Delavnic je tudi t.i. »holokavst«, ko prek brata Ognja izročimo Bogu svoja notranja bremena, napisana na listu papirja. Spominjam se njegove zadnje slovenske »Izkušnje Boga« v Celju, ko se je ob prepevanju pesmi k kresu vila dolga procesija, na koncu katere je kot kak starozavezni očak stopal sam. Tak očak kot jih opisuje Sveto pismo, ki ga  je on tako oživljal, spravljal v življenje:  » »Pri osivelem je modrost, dolgo življenje pomeni razsodnost,« –pri njem je modrost in moč,on ima svèt in razsodnost!« ( Job 12; 12-13) ( br.Gregor Rehar)

Dodaj odgovor