Udeležencev DMŽ v letu 2013

Delavnica molitve in življenja v Podčetrku v II.semestru 2013

Bogdana Počivavšek:  :Sveti Avguštin je že davno napisal:” Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi!” , Mala Cvetka je dejala: “Ustvarjena bitja so premalo, da bi zapolnila neizmerno praznino, ki jo je Jezus položil vate” in še mnogo takih misli bi lahko navedla, ko razmišljam o hrepenenju po Bogu, ki napolnjuje naše duše, če si to priznamo ali pa ne.
“Kakor suha in žejna dežela brez vode…. , Kakor jelen hrepeni…. , so stavki, ki nas zbudijo iz otopelosti, ki je posledica našega drvenja za minljivimi dobrinami. Bogu hvala za vse, kar nas pretrese in spodbudi k iskanju smisla življenja!

Prav Delavnice molitve in življenja so nam lahko pri tem  v veliko pomoč!
In tako je bilo tudi na Delavnici molitve in življenja, ki smo jih imeli v Podčetrtku. To je manjši kraj, kjer je razvit turizem in smo prebivalci zaradi relativno boljšega standarda bolj usmerjeni k zadovoljevanju tuzemskih potreb, o presežnem se ne govori.
Kljub strahu, kako bo z udeleženci, smo se 18. novembra 2013 po večerni sveti maši zbrali  v župnišču Podčetrtek in pričelo se je.

Žal so mene po četrtem srečanju predčasno poklicali na operacijo kolena in delavnic nisem opravila do konca. Udeležila sem se samo PUŠČAVE v Olimju, ki me je  zopet postavila v normalen odnos z Gospodom. Prej se mi je zaradi težav po operaciji  dogajalo, da še moliti nisem mogla. Lani sem opravila duhovne vaje “IZKUŠNJA BOGA” v Kančevcih pod vodstvom  br. Štefana Kožuha, udeleževala se bom vsakomesečne obnove in jeseni, če Bog da, hodila v Bistrico ob Sotli na DMŽ. Mogoče se mi pridruži še kdo iz Podčetrtka. Duh veje, kjer hoče!

Trezika Kunej: BOG NIKOLI NE OBUPA NAD ČLOVEKOM

Da bodo delavnice (molitve in življenja) v Podčetrtku sem izvedela od gospe Bogdane Počivavšek. Doma sem v Bistrici ob Sotli in skupaj smo se od tu tri udeleženke vozile iz Bistrice ob Sotli v Podčetrtek vsak ponedeljek, kjer smo pod vodstvom gospe Biserke Pirič odkrivale vso veličino božje ljubezni. Vseh udeleženk nas je bilo 14. Vezalo nas je prijetno druženje in izmenjava izkušenj. Korak za korakom smo potem doma osvajale molitveni način (svete pol ure na dan) in se trudile za vsakdanjo duhovno držo skozi cel teden. Za vsak dan določeno svetopisemsko besedilo smo doma premišljevale in razčlenjevale s pomočjo kratke pedagogike in duhovnega dnevnika, kamor smo si zapisovale navdihe in čutenja, ki so se nam vzbudila ob branju. Iz tedna v teden smo ena manj druge bolj uspešno uresničevale duhovno držo. Tudi če nam ni uspevalo tako kot smo si želele, smo spoznavale da je božja ljubezen in usmiljenje drugačno od naše in da Bog nikoli ne obupa nad človekom. Po fantastični izkušnji puščave v Olimju, kjer smo bile v tišini in samoti štiri ure z Bogom in svetim pismomse je ob koncu rodil trden sklep: delavnice molitve in življenja v duhu živeti naprej.

Štefka Lipnik:Naša župnija Podčetrtek je v mesecu novembru 2013 doživela posebno milost, saj nam je bila podarjena priložnost, da se udeležimo DMŽ prav v naši župniji na pobudo naše Bogdane Počivavšek.
Prijavilo se nas je 15 žena, od tega 8 iz župnije Podčetrtek, 4 iz župnije Bistrica ob Sotli, po ena iz župnije Sv.Ema, Šmarje pri Jelšah ter Rogaška Slatina.
Na prvem, informativnem srečanju, se nam je predstavila naša voditeljica BISERKA gospod dekan Jože Rogač nam je podelil blagoslov za uspeh delavnice.
Vse udeleženke smo bile polne upanja in radosti že ob prvi obrazložitvi, kako bo delavnica potekala in kaj lahko od nje pričakujemo.
Vrstila so se srečanja vsaki ponedeljek v tednu, naša rast v veri in Božja bližina pa je bila iz tedna v teden bolj izrazita. Vedno bolj smo se čutile povezane v toplo družino, kateri je skupni cilj ljubezen do  bližnjega in po njej ljubezen do Jezusa, ki nas s svojo navzočnostjo vabi k sebi vsak trenutek življenja.
Spoznale smo različne načine molitve, pogovora z Bogom, predati Njemu vse svoje žalosti, trpljenja, odpuščanja, ga slaviti in izžarevati Njegovo bližino.
Ko smo se v nedeljo, 2.3.1014 zbrale na PUŠČAVI v Olimju, smo začutile, da je to doživetje krona preteklih 14 srečanj. V prostorih in naravi smo občutile neskončno lepoto stvarstva, saj vse prihaja in se vrača k Njemu, ki je naša Pot, Resnica in Življenje.
Hvala naši neizmerno dobri voditeljici Biserki, hvala gospodu dekanu Jožetu  Rogaču ter gospodom patrom v Olimskem samostanu za gostoljubni sprejem v svoje prostore.

——————————————–

Anica: Na nedeljo pred začetkom postnega časa smo s puščavo zaključili delavnice molitve in življenja v Podčetrtku. Bog,ki je neskončno iznajdljiv,nam je preko voditeljice  razkazal nove razsežnosti svojega usmiljenja in vsemogočnosti.

Irena: Vsako srečanje Delavnic molitve in življenja, ki smo jih imeli v Podčetrtku, je bilo drugačno in zelo zanimivo. Petnajsto srečanje  pa je bilo puščava , ko smo preživeli štiri ure v samoti in z zaprtimi usti  z Bogom. Od tega srečanja  sem se veliko  naučila  in se še bolj povezala z Bogom. Zdaj gledam z njegovimi očmi svet v prihodnosti

Delavnica molitve in življenja v Vuhredu v II. semestru 2013

Rosvita Hren:  Povabilo na Delavnico molitve in življenja sem sprejela z veseljem, čeprav sem mislila, da nisem prava za to. Že po tretjem srečanju sem spoznala, da sem se odločila prav. V meni so se začeli prebujati mir, veselje.… Tudi moja bližnja okolica je spoznala, da sem se spremenila. Z Delavnico sem se naučila pravilno prebirati Sveto pismo. Spoznala sem zelo dobre prijateljice. Prisluhnile smo vsaka svoji zgodbi, ki pa niso bile vedno lahke. V času Delavnic sem spoznala, da je treba odpuščati, pomagati, se včasih ponižati. Če bomo ponižni, bomo znali ljubiti, bomo svobodni in srečni. Delavnico smo zaključili s puščavo. Bili smo v tišini in bilo je zanimivo. Zahvaljujem se, da sem lahko preživela tako lepe trenutke skupaj z voditeljicama teh srečanj Tončko in Roziko.

Delavnica molitve in življenja v Tolminu od 25.septembra 2013 do 1.februarja 2014zadnje slike 225

Puščava na Mirenskem gradu

NAŠE ROMANJE SKOZI DMŽ V TOLMINU

Ta sestavek naj bo najprej iskrena zahvala in pohvala naši voditeljici Davorini Šuligoj-Prinčič v imenu vseh 29 romarjev skozi delavnice molitve in življenja v Tolminu. Morda pa bo tudi vzpodbuda tistim, ki se šele odločajo za delavnice, ki so nas skozi 15 srečanj vodile od najbolj nežnega spoznavanja Boga preko hvaležnosti, ljubezni, odpuščanja in ponižnosti do molitve v puščavi. Bogu hvala za našo odločitev, da smo se delavnic udeležili. Nekateri iz bogate izkušnje, večina pa z negotovostjo in nedoločenimi  pričakovanji. Razveselilo nas je že to,  da obstajajo delavnice za molitev in za življenje, kjer lahko najdemo mir srca, ki si ga vsi tako želimo in potrebujemo. Skozi srečanja smo postopoma rasli ob spoznavanju zastonjske ljubezni Boga Očeta,  občudovali smo Marijin molk in njen ”zgodi se”, sčasoma dojeli, da moramo ”zapreti oči, če hočemo videti” in da »le v tišini moremo slišati”, zamislili smo se nad preprostimi besedami velikega pomena, kot so: ”Nič se ne plačuje, nič se ne zasluži, vse je dar, vse je milost” in ob Jezusovih besedah sprejemali sklepe, da bomo odslej ”na ljubezen odgovarjali le z ljubeznijo”. Ob vsem tem pa smo postajali tudi vse bolj pogumni in odprti, da smo se vedno bolj sproščeno oglašali in drug drugega bogatili s svojimi izpovedmi. Delavnice smo zaključili na Mirenskem gradu. Hvala gospodu Damjanu, da se nam je pridružil in smo srečanje lahko začeli s sveto mašo, nato pa smo se umaknili v samoto in tam molili in premišljevali v tišini. Na koncu smo se vsi strinjali, da je taka puščava čudovita in koristna izkušnja, saj nas molitev v samoti najbolj približa Jezusu. To, da je bila  puščava za vse prekratka, pa nam pove, kako zelo potrebujemo mir in tišino in iskren pogovor  z Bogom.

Ko bi le znali vse te lepe misli in nauke prenesti v življenje, jih resnično čutiti in živeti! Potem  bi bili v duhu sprejemanja in izročanja popolnoma mirni in srečni. Nič in nihče nas ne bi mogel vznemiriti ali prizadeti, kar nas teži iz  preteklosti pa bi pokopali. Prav zato je iz srečanja v srečanje rasla želja, da bi to doživeli vsi, ki jih imamo radi oziroma sploh vsi – tako bi vsi skupaj v duhu teh delavnic živeli nebesa na zemlji. Življenje bi še naprej teklo po istih tirnicah, a ker bi bili mi drugačni in boljši, bi bilo vse tako preprosto – mirno in lepo. Potem smo v skladu z vsebino delavnic počasi sprejemali svoj položaj ter sebe in svoje družine polagali v Božje roke. Spoznavali smo Boga kot Očeta, ki nas ljubi, tudi ko nima nobenega razloga za to. Tako ljubi vse ljudi in če jih ljubi on, tudi mi nimamo razloga, da ne bi ljubili prav vsakega in vsakemu odpustili. Tudi sebi, čeprav se mi zdi to najtežje. Toda če nam celo Bog odpušča, ko pademo in celo če ga zapustimo, ali si ne bi morali odpustiti tudi sami? Na tej točki smo spoznavali, da naša vera še ni tista prava ”odrasla vera”, ki ne bi poznala dvomov in ne bi potrebovala nenehnih potrditev. Od delavnic dalje se v trenutkih negotovosti  sprašujemo:  ”Kaj je zdaj – kaj mi hoče Gospod s tem povedati?” In včasih me z odgovorom prav preseneti.DMŽ Tolmin

Puščavo smo zaključili s sveto mašo na Mirenskem gradu

Vse se nas je najbolj dotaknila kateheza o izročanju in molitev izročanja. V njej smo najbolj začutili božji objem, čeprav  se nas kar precej najlaže pogovarja z Bogom s pismeno molitvijo. Sicer pa smo hvaležni prav za vsak molitveni način, prav za vsako pesem, ki smo jo zapeli in prav za vsako molitev, ki smo jo zmolili na pamet ali iz molitvenika Srečanje. Prav tako se zahvaljujemo za vsakdanjo držo, saj nas vsaka na svoj način opominja in nam pomaga. Prepričana sem, da nam bodo nekateri izreki ostali za vse življenje. Le kako bi se lahko napačno odločili, če se ob vsakem dvomu ustavimo in se vprašamo: ”Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?” In kolikokrat  v duhu delavnic pomislimo:”Hvala ti Oče, tudi jaz te ljubim,” ko vstanemo v lepo jutro, pogledamo v nebo, v veje dreves, v šopek na mizi, sporočilo na telefonu … S ponavljanjem besed iz psalmov se veselimo: ”Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka”. Ko nas je strah, nam vlivajo pogum: ”Tudi če bom hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si Ti z menoj.”  Jeremijevo pismo pa nas tolaži, da smo le glina v rokah Boga – lončarja, ki nas ne bo zavrgel, tudi če nismo postali to, kar je od nas pričakoval. Vedno znova nas vzame v roke, nas pregnete in nas preoblikovane postavlja v življenje.
”Nič naj ne moti moj mir” smo skupaj ponavljali pri delavnicah. In to naj ostane način našega življenja. Za ta mir se je vredno potruditi in ga s premišljevanjem in molitvijo vedno znova obnavljati.  A če bodo lepe in močne misli zbledele, ko jih bodo prekrila druga občutja ali skrbi in nam bo zmanjkovalo moči, takrat … morda bo takrat čas, da se spet odločimo za delavnice molitve in življenja ali kak drug način za poglobitev svoje vere.

Delavnica molitve in življenja v Budanjah od oktobra 2013 do januarja 2014slika 1 DMŽ Budanje

Vera: Za DMŽ sem prvič izvedela šele v lanskem juniju.    Predstavila mi jih je  bivša sodelavka, ki te delavnice vodi  na našem območju.  Vzbudila mi je željo in hkrati radovednost. Povedala je,  da bodo verjetno že jeseni v  Ajdovščini in če želim, mi lahko pošlje vabilo. Tako sem že v začetku septembra prejela vabilo, vendar  zaradi    obveznosti se jih, nisem mogla udeležiti. Prepričana pa sem, da je Gospod želel, da se jih udeležim, zato mi jih je približal in jih organiziral v naši župniji že oktobra lani.   V vabilu na delavnice  so me nagovorili stavki:
Učimo se moliti, da se bomo naučili živeti. Stopimo skupaj na pot in spoznajmo, kako živeti sredi življenja v stiku z živim Bogom, ki nas ljubi. On želi vstopiti v naše življenje in nas popeljati na pot v notranje globine miru, svobode in sreče.
Ko se teh 15 srečanj konča, si obogaten – seveda, če ti to sam hočeš – s prenovljenim prepričanjem, upanjem in zaupanjem v Gospoda. Osvobodiš se vsakršnega strahu, ki ti jemlje življenjsko moč in dih.
Preobrazba posameznika je odvisna od vloženega truda. Kdor se hoče spreminjati v Jezusovo podobo, to pomeni, da prenehamo biti mi z našimi prirojenimi napakami in začenjamo :
–    misliti kakor Jezus, delovati kakor Jezus,   biti kakor  Jezus  –

polni krotkosti, ponižnosti in miline, za kar se moramo tudi potruditi. Sami od sebe brez truda, se ne bomo preobrazili, ostali bomo na istem mestu, lahko pa tudi nazadovali.
Slika dmž BudanjeKo sem vse to prebrala, sem bila odločena, da se vključim v Delavnice molitve in življenja, saj je to tisto,   o čemer včasih premišljujem in v svojem življenju iščem. Priznati moram, da so mi srečanja v prvem mesecu predstavljala neko dodatno obveznost. Zato jih v polnosti, kar nekaj časa nisem zaživela. To sem na delavnicah tudi priznala in se odločila, da moram nekaj spremeniti. Občutek sem imela, da mi primanjkuje časa, in se nisem znala organizirati in umiriti za vsakodnevne svete pol ure. Večkrat se mi je zgodilo, da namesto svete pol ure, je bilo samo 10 ali 15 minut dnevno, da sem se srečala z Bogom v molitvi in ob prebiranju Svetega pisma.
Preganjala me je slaba vest in čutila sem odgovornost  do Gospoda,  voditeljic delavnic in vseh udeležencev. Postopoma sem začela z resnim delom in kaj kmalu občutila   notranje zadovoljstvo in srečo ter lepo usklajevala obveznosti  in brez težav in izgovorov  potreben čas namenila molitvi. Zelo so se me dotaknile besede: Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?
Ob premišljevanju Božje besede, vztrajni molitvi, medsebojni podelitvi mnenj in umiritvenih vajah sem v delavnicah počasi, korak za korakom preraščala notranjo tesnobo in nemir, strah in žalost  Lahko povem, da sem se naučila potrpežljivo in vztrajno vstopati v osebni molitveni odnos z Gospodom. Spoznala sem, da je molitev milost, a hkrati tudi umetnost, ki nam pomaga postopoma postajati Gospodov prijatelj in učenec.
Doma sem imela že tri desetletja  Sveto pismo, to je od takrat, ko   se je  hčerka pripravljala  na sveto birmo. Pred  dvema letoma, ko sem načrtovala  romanje v Sveto deželo, sem ga na hitro preletela. Šele v delavnicah   sem spoznala, da  sem ves ta čas dajala prednost  družini, službi in humanitarnemu delu. Sedaj pa ugotavljam,  da je Sveto pismo zame ena najpomembnejših knjig, ki sem jih prebrala v svojem življenju. Na delavnicah sem šele  razumela  pomen odlomkov in posameznih vrstic v Svetem pismu. Odkrila sem Sveto pismo kot izvir duhovnega bogastva, saj odkrivam, da je Sveto pismo  božja beseda, ki mi pomaga spoznavati in me uči, kako naj živim. Je božja beseda, ki mi pomaga, ko sem osamljena, zaskrbljena, poražena,  obremenjena …. Skušam razumeti, kaj mi v tem trenutku hoče povedati božja beseda in  želim, ne samo brati, ampak slišano in doživeto živeti dan za dnem.
V nadaljnjem  življenju, si želim,  da bi mi uspelo,  eno podobo zamenjati  z drugo, kar pomeni:
Rešiti se teh prirojenih bolečih pomanjkljivosti in jih drugo za drugo nadomestiti z Jezusovimi pozitivnimi lastnostmi: potrpežljivost, ponižnost, ljubezen, sočutje, usmiljenje …
V tem času, ko sem obiskovala delavnice sem z veseljem in razumevanjem prebirala tudi in knjige Ignacia  Laranaga v katerih piše o duhovnem življenju, kot so:   Vrtnica in ogenj, Spremenjenje in Marijin molk. Ob prebiranju sem si zapisala nekaj  zelo lepih in pomembnih misli,    ki vam jih  navajam, saj sem prepričana, da nam bodo vsem v veliko pomoč v nadaljnjem življenju:
Navajam:
»Z gotovostjo lahko torej trdimo, da življenjski porazi pogosto pomenijo Božjo ljubezen in da je njihov edini vzgojni namen ta, da vodijo k velikim spremembam na človekovi duhovni poti«.
Za prijaznost ni receptov. So pa kretnje in drže, ki izražajo toplino. Nasmeh, gib, pogled, vprašanje. Kako se počutiš? Ne boj se, vse bo minilo. Jutri bo bolje, računaj name! V mislih sem s Teboj. Molim zate.
Mi ne moremo nikomur podariti sreče. Lahko pa se posvečamo temu, da podarjamo čaše veselja in prijaznosti, bližino, občudovanje, nasmeh, iztegnjeno roko ..
S tem nismo podarili sreče, smo pa posejali drobno seme sreče.
Kako lepo je služiti s tem, da bratom podarjamo čaše prijaznosti in veselja, drobne žarke upanja. To je tako preprosto. Dovolj je vztrajati in hoteti to delati, pomagati …

Delavnice priporoča vsem, ki iščejo Boga. Da bi bil Bog vedno bolj poznan, da bi ga ljudje vedno bolj poznali, ker s tem spoznanjem bi bili ljudje vedno bolj srečni. Tisti, ki išče Boga, ga bo našel.
Kdor vzame Boga resno, bo dosegel čustveno ravnovesje, notranjo edinost, mir.
Mnogo jih je,  ki so izgubili smisel življenja, ne vedo, zakaj so na tem svetu, obvladuje jih žalost, nemir, stiska, čutijo se osamljene.
Če bi vzeli v roke Sveto pismo, bi spoznali, da se naš Bog vedno predstavi kot oseba, ki ljubi in je ljubljena, ki je z nami, še posebno v dneh obupa.
Bog je ljubezen, ki nas sprejme in nas ljubi takšne, kakršni smo.

V času obiskovanja delavnic pa sem največkrat vzela v roke molitveni priročnik Srečanje.
Priročnik mi je pred sedmimi leti za rojstni dan podarila sestra. Moram priznati, da sem ga le površno  pregledala in odložila kot eno izmed knjig   na knjižno polico.  Danes ugotavljam, da takrat nisem razumela pomena besed s katerimi me Gospod nagovarja. Šele v delavnicah sem spoznala, kakšen zaklad  imam ob sebi, in  za to nisem vedela toliko let.  Danes mi ta molitveni priročnik zelo veliko pomeni,  in z veseljem ga vzamem v roke. Marsikatero  molitev  v  premišljevanju  tudi  večkrat  preberem in imam občutek, kakor, da je namenjena osebno meni. Tako n.pr.:
PRED TVOJIM OBLIČJEM, GOSPOD
Iskal sem te Gospod, po svojih zmožnostih in z močjo, ki si mi jo dal, ko sem s svojim razumom skušal razumeti, kar sem sprejemal v veri; preveč sem razpravljal in preveč sem se napenjal. Moj Gospod in moj Bog, moje edino upanje, prisluhni mi, da ne bom zgubil poguma in te prenehal iskati, vedno sem živo hrepenel po tvojem obličju.
Daj mi moč za iskanje. Dovolil si, da sem te srečal, in dal si mi upanje, da te bom še bolje spoznal. Pred teboj sta moje znanje in moja nevednost, če mi odpreš vrata, sprejmi vstopajočega, in če mi vrata zapreš, odpri tistemu, ki te vztrajno kliče.
Daj, da se te bom spominjal, te razumel in te ljubil.
Pomnoži v meni te darove do moje popolne podaritve. Amen!

Prepričana sem,  da mi bodo  DMŽ s to evangeljsko navdihnjeno duhovnostjo v pomoč pri odkrivanju lepote osebnega srečevanja z Gospodom. In mi bo ljubi Bog  po vsakem padcu v vsakdanjem življenju ponudil roko in zaklical:  »Vstani«!. Začni znova! Jutri bo šlo bolje.
Ob zaključku DMŽ pa se v imenu vseh udeležencev iskreno zahvaljujem voditeljicama Mariji Peljhan in Danici Fornazarič, ki sta nam podarili svoj prosti čas in nam   v polnosti izpolnili svoje poslanstvo z udejanjanjem duha in vsebine priročnika.  Uvedli sta nas v molitev, saj brez vodene pomoči, nam to ne bi uspelo. Pater Ignacio Laranaga v svojem priročniku navaja, da je voditelj poklic – ta poklicanost vključuje svojsko dovzetnost duše za duhovnost, saj je življenje DMŽ pokazalo, da imajo le-te v sebi opazno moč spreminjanja ljudi.

Delavnica molitve in življenja v Tomaju od septembra 2013 do januarja 2014

Udeleženci DMŽ v Tomaju z voditeljicama
Udeleženci DMŽ v Tomaju z voditeljicama

 Beti: Meni so delavnice veliko pomenile. Dragocene so mi bile zaradi tega, ker so me po korakih vodile bliže k božji besedi in k temu kako božji besedi globlje prisluhniti. Zelo pomembno in novo mi je bilo uvajanje v meditacijo in umiritev, ki je nujno potrebna, če želimo božji besedi prisluhniti. Tako nas lažje nagovori, da bomo živeli iz nje in po njej.

Najprej se mi je preko delavnice približal Bog stvarnik, kot osebni Bog. Skozi staro zavezo preko Mojzesa je ostajala njegova skrivnostnost bližja in bolj odstrta.

Lik Marije, ki me je že do sedaj povezoval z Bogom v svoji človškosti in sprejemanju božje volje, mi je postal še bližji. Presenetilo me je Marijino vdano sprejemanje v nevednosti prihajajočega in neizmerno zaupanje v božjo ljubezen in načrt. Višek delavnice je bilo srečanje z Jezusom in sporočilo, da odrešenje prihaja samo po njegovi milosti in ljubezni. Vprašanje “Kaj bi na mojem mestu storil Jezus ?” nas sili v stalno presojo naših dejanj in nam obenem da moč in pogum za delo v pravi smeri. Zame je bil pomemben del delavnice tudi sprava s preteklostjo in osebnimi zamerami; odpuščati je zelo težko, ker smo zelo ranjivi. Je pa zelo dragoceno, ker tako pridemo do lastnega miru in laže vstopamo v pristen odnos z bližnjimi. Izkušnja puščave mi je prinesla notranjo umiritev in veselje ter hvaležnost za vse kar prejemam. Na koncu ostaja kar malo domotožja po doživetem..kot da si že doma, pa moraš ponovno na pot. Božjega blagoslova in veliko milosti na vseh naših poteh. Še enkrat hvala obema. Pozdrav.

Jože:ČE JE RES?
ČE JE RES,
da je Bog postal človek, eden izmed nas?
ČE JE RES,
da je Bog Jezus bil križan in nas s tem vse do konca sveta povezal z Bogom?
ČE JE RES,
da je Jezus vstal od smrti in da živi?
ČE JE RES,
da je ta vstali Jezus vedno in tudi sedaj med nami?
ČE JE RES,
da nas sprejema, objema in vedno pričakuje?
ČE JE VSE TO RES,
potem smo najsrečnejši ljudje na svetu.
ČE JE RES?
In tudi če je to še tako neverjetno, nenavadno in presega vsa človekova pričakovanja – VSE TO JE RES! RES! RESNICA!

MAGDA IN SONJA, Ignacio Larrañaga in za njim vi dve pričujete, da je vse to res. Zato vama iskrena hvala v imenu celotne skupine. Hvala, da lahko skupaj živimo to presenetljivo resnico. Hvala, da sta prihajali v Tomaj in nam preprosto ter iskreno z molitvijo, petjem in razmišljanjem, pa tudi s sproščanjem posredovali osvobajajočo resnico o božji bližini in ljubezni.

Andreja D.: Vedno bolj verjamem, da Bog izbira pravi trenutek, da te ujame v svoje mreže ljubezni, kajti on je ribič in sejalec in ne jaz. Skozi vse delavnice se nisem počutila nagovorjene (pri določeni delavnici bolj, bile so pa tudi take, ki so me zelo razburile) in večkrat sem se spraševala, zakaj se mi odpirajo določena občutja. Mislim, da me je Gospod le pripravljal…., kajti na dan, ko smo “živeli” puščavo se mi je dal spoznati, in me navdal s tako milostjo in ljubeznijo kot je nisem še nikoli doživela.

Moj Bog, res si velik

Hvala obema za potrpljenje z mojo nepotrpežljivostjo, naj nad vama bdi Gospod.

Delavnica molitve in življenja v Kranju od septembra 2013 do januarja 2014

Niko Primc: Danes je veliko kuharskih TV oddaj, kjer se učijo kuhati na različne načine in pripravljajo tako imenovano fuzijo okusov.  Vsi nastopajoči in gledalci so navdušeni ob spoznavanju in učenju kuharskih veščin.
Kaj torej želim povedati.
Delavnica molitve in življenja je, čeprav ne toliko na očeh ljudi, veliko bolj pomembna za udeležence, pa tudi njihove bližnje.  Ta delavnica namreč spreminja človeka, njegov pogled na Boga, na sebe in na sočloveka in razne situacije v življenju  in to preko Boga. Saj se udeleženec trudi razumeti in odpuščati, kot je odpuščal On in se trudi delati, kot bi naredil On. Gledati na sočloveka skozi oči Njega. Zakaj? Ker nas približuje zavesti, kako nas On ljubi in če se zavedamo, kako nas On ljubi, ne moremo nikogar sovražiti, saj se po njegovem vzoru trudimo ljubiti tudi tistega presnetega…, saj veste katerega/o.
Ne bom rekel, da je s to delavnico vse narejeno. Narejen pa je dober temelj, na katerem se trudimo graditi naprej. Spoznali smo metodo in vzvode, ki nam to olajšajo. Molitev in Božja beseda pa nam z Evharistijo in Božjo pomočjo to omogočajo.

Naj se vrnem nazaj na kuharijo. …Kot strmijo k temu, da bi  znali kuhati na več načinov in boljše, ker imajo s tem več uspeha in zadovoljstva, tako smo začutili tudi mi pri kuhar…pardon molitveni delavnici, da smo bolj uspešni in zadovoljni. Več načinov molitve, kvalitetnejša molitev, bolj blizu Bogu, več miru v srcu in z bližnjimi.

Kuha za telo, molitev za dušo.
Kaj je pomembnejše, pa naj premisli vsak sam.

DMŽ Rogatec
DMŽ Rogatec

Delavnice molitve in življenja v Rogatcu (od novembra 2012 do februarja 2013)

Marika: DMŽ so bile zame velik korak v iskanju bolj osebne in zaupljive vere. Ko pogledam nazaj, mi ostaja živo v spominu trenutek, ko sem prvič slišala za DMŽ. Bilo je na duhovnih vajah oktobra lani. Zbralo se nas je zelo veliko udeležencev, zato smo se razdelili v manjše skupine. V eni od skupin sem bila animatorka in ko sem povabila ljudi k pogovoru o tem, kdaj so v svojem življenju še posebej začutili, da jih nagovarja Božja beseda, jih je kar nekaj omenilo delavnice. Govorili so s tolikšnim veseljem in navdušenjem, da sem se trdno odločila: »O teh delavnicah moram nujno izvedeti kaj več!« Še pred zaključkom duhovnih vaj sem doživela prijetno presenečenje. K meni je pristopila takrat še znanka, danes dobra prijateljica, s predlogom: »V tvoji župniji bi rada vodila DMŽ. Boš pomagala navdušiti ljudi in župnika?« Seveda sem bila takoj za to in res so se že naslednji mesec zgodile DMŽ v Rogatcu.

Za DMŽ tako nisem izvedela iz knjig, ne iz interneta, tudi ne od duhovnikov, ampak od udeležencev samih. Ti so res naredili name močan vtis. Lepo je bilo, da so DMŽ potekale v naši župniji ravno v letu vere. Srečna sem bila, ko sem slišala domače ljudi govoriti o njihovem izkustvu molitve. Skozi tedenska srečanja so postajali vedno bolj odprti za  delovanje Svetega Duha, za njegovo vodenje in preoblikovanje življenja. Začeli so redno prebirati Sveto pismo in postajali domači z njim. Po končanih delavnicah smo se odločili za mesečna Srečanja za vztrajnost. Udeleženci DMŽ iz različnih župnij skušamo na ta način ohraniti in osvežiti vse tisto dobro, kar smo se v delavnicah naučili in je postalo nepogrešljivi del našega duhovnega življenja.In moja osebna izkušnja DMŽ?
Hitro sem ugotovila, da je geslo delavnic:

glava-besedilo, še kako na mestu. Začela sem pisati duhovni dnevnik, kar je zelo dragoceno. Od prvega dne delavnic sem vzela zelo zares »svete pol ure«. Urnik sem si uredila tako, da dan začnem in končam z Božjo besedo. Hitro sem spoznala, da sta mi poleg branja in meditacije dnevnih svetopisemskih odlomkov blizu molitev poslušanja in molitev dviganja. Pogosto mi uspe že zjutraj izluščiti vrstico, besedo ali dve, ki me spremljata skozi ves dan. S tem sem spoznala, kaj je mislil apostol Pavel, ko je Tesaloničanom polagal na srce: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« (1Tes 5,16-18)
Hvaležna sem Bogu, da smem biti njegova sogovornica in sodelavka. S pomočjo DMŽ sem v letu vere spoznala, da se je za napredek v osebni veri treba odločiti, truditi in vztrajati. Bog želi, da zavestno sodelujemo z njegovo milostjo, da pokažemo naše hrepenenje po njegovi bližini. DMŽ so mi pomagale razumeti, kakšna naj bom kot Gospodova učenka v današnjem času. Vsekakor potrebujem »delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja« (1 Tes 1,3).

……………………………………………………………………..

Delavnice molitve in življenja v Lokvi pri Sežani

DMŽ Lokev
DMŽ Lokev

udeleženci

DMŽ Lokev
DMŽ Lokev

Z voditeljico na puščavi v Klancu pri Kozini 26.5.2013

…………………………………………………………..

Delavnice molitve in življenja v Šempasu od I.do IV. 2013

DMŽ Šempas
DMŽ Šempas

Tamara: V dmž sem se vključila zadržano. Težko sem si predstavljala, da bi bil to primeren pristop zame, saj sem se v zadnjih letih precej odtujila od Cerkve.
V času stiske in na povabilo ljubih prijateljev, sem se opogumila in stopila na pot.
Odvilo se je štirimesečno romanje ‘domov’ v varno Božje zavetje, v neskončnost in večnost.
S pomočjo  oznanila brata Larranaga, skrbnega vodenja voditeljic (Magde in Sonje) in medsebojne delitve izkušenj udeležencev, sem na novo odkrivala molitev, Božjo besedo, bližino in Ljubezen. Na srečanjih se je telo odpočilo, misli so se umirile, volja se je okrepila in strah je izgubljal svojo moč. Svetlejša in varnejša sem se vračala v vsakdanje življenje, napetosti so se mehčale.
Tedensko delo me je spodbujalo k drži odpuščanja, Ljubezni in ponižnosti. V luči oznanila posameznih srečanj je svet okrog mene dobival nov smisel. Izročitev v Božje roke je olajšala različna bremena in Jezusovo spremstvo je postalo živo.
Lahko bi rekla, da sem se v tem času na novo sestavila, da sem si spet bližje, bolj trdna. Predvsem pa se počutim bližje Bogu-Očetu, po čemer hrepeni moja duša.

Irena : Ne mine dan, da se ne bi spomnila lepih trenutkov, ki smo jih skupaj preživeli. Vsak četrtek je bil osvobajajoč. Iz tedna v teden sem se počutila notranje bolj mirno, veselo, sproščeno .. Sama sebi sem se čudila, kako zmorem na prvo mesto postaviti stvari, ki so v tistem trenutku res važne in potrebne in jih izpeljati. Vem, da nisem bila sama, saj je bil z menoj On, ki me je vodil in me spremlja na poti mojega življenja; kamorkoli me pelje: med otroke, starejše, sosede, prijatelje , sestre…

Že v začetku srečanj DMŽ me je najbolj nagovoril Jozue z besedami:” Samo krepak in odločen bodi, da boš ohranil in storil vse po postavi, kakor ti je zapovedal Mojzes, moj služabnik. Ne odstopaj od nje. Ne na levo, ne na desno, da boš uspeval kjerkoli boš hodil”.

Ko je bil na delavnici čas, da bi spregovorila, sem si rekla: Tukaj sem Gospod, taka kot sem. Ti dobro več, in me poznaš; toda moja usta niso spregovorila. Kakšne namene ima z menoj Bog ve samo On.

KO BI POZNALI OČETA je bil naslov srečanja. Meni se je v tistem trenutku odprla stara rana in spomnila sem se na svojega očeta – koliko strahu, ponižanj, pretepanja, grdih besed, groženj je bilo takrat, ko bi otroci najbolj potrebovali ljubezen. Solze so zalivale obraz in najraje bi zbežala. A v hipu je sledilo olajšanje.  On mi je dal moč, da sem v miru sledila in se vživela v dogajanje srečanja. V prvem pismu Očetu se zahvaljujem za potrpežljivost nad menoj in oporo, ki jo dobim samo po Njem, v pravem času in trenutku in vem, da me sprejema tako kot sem z vsemi napakami. Spet mi prihaja na uho stavek iz Apd “Gospod kako naj se rešim iz teme ječe? Samo veruj v Gospoda Jezusa in rešena boš ti in tvoja hiša.!”

Ko je sin zbolel, jaz sem imela poškodbo ramena, hčerka je rodila ; vse se je dogajalo hkrati. Bile so velike preizkušnje, ki so me spremljale . Toda ne zaman; v vseh stiskah sem šla naprej, ker si bil Ti z menoj. Kakor si Ti padal pod križem bremena, tako sem tudi jaz padala in se pobirala.Zdelo se mi je, da stopicam na mestu in se ne premaknem nikamor, toda počasi, počasi sem prišla na trdna tla. Nisem se ozirala kaj govorijo drugi, nobeden ni vedel, kaj prestajam, niso mi ponudili tople besede… Pomirjevala, ki mi jih je predpisala psihiatrinja mi niso ustrezala. Rekla sem si, če sem bila brez tablet vsa ta leta, bom še naprej.Edini mir je tisti, ki ga doživljam v molitvi.

Sedaj ko sem z vašo pomočjo odkrila še druge načine molitve mi je lažje. Hvaležna sem vam in sovoditeljici za vaše plemenito delo. Čudna so pota Gospodova, vendar dela čudovite stvari. Združil je našo družino v veselju ob hčerini nosečnosti in v žalosti ob smrti svaka. Bila sem v skrbeh za moža; on pa mi mirno pravi, da je to del življenja in vse se odvija mirno naprej. Spoznala sem tudi globoko vero mojega moža.  Z DMŽ sem veliko odnesla, drugačno in lepše se mi zdi življenje. Tudi v družini. Zdi se mi, kot bi se počasi talila ledena gora. Uresničujejo se moje sanje, da se več pogovarjamo. Verjamem da bodo vsi moji spoznali, kaj je prava Ljubezen.

Pred nekaj leti sem na Sv.Gori slišala pridigo, ki se mi je vtisnila v spomin: stavek SPREMENI SEBE!. Od takrat sem gradila na tem in želim k temu tudi drugim pomagati.

Nato si nas Oče povabil in popeljal v puščavo, da bi nam spregovoril na srce. Molče, brez besed smo se razkropili vsak na svojo stran. V tišini si bil z nami, z menoj. Čutil Si z menoj, delil Si z menoj vse žalostne trenutke. Užival Si veselje, ki me je preplavljalo, s Teboj mi ni bilo dolgčas. To je bil čas brezčasja, s Teboj mi je bilo lepo, niti ena solza ni bila zaman. Hvala, ker Si in Boš vedno tam, kjer Te bom potrebovala.

Hvaležna sem vama in Bogu, ki mi je pomagal, da smo se srečali na tej poti. Mir in dobro

Ida: Naj vam povem, da mi prav manjkajo naša srečanja v četrtkih, kjer smo bili zbrani ob mizi in Bog z nami.  Poleg udeležb na Prenovi tudi doma razmišljam in berem božjo besedo, nisem pa tako pridna, da bi imela vsak dan zlate pol ure zame. Se pa zelo trudim biti ljubezniva, mirna in mi kar dobro uspeva.

DMŽ so me duhovno obogatile. Velikokrat si že zjutraj zapojem psalm: Gospod je moja moč in moja rešitev, koga bi se bal? Gospod je moja luč in moja rešitev, pred kom bitrepetal?

Večkrat si postavim tudi vprašanje Kaj bi storil Jezus na mojem mestu? Prav to, da imam Jezusa vedno v svoji bližini, me opogumlja in osrečuje. Iskrena vama hvala za delavnice.

………………………………………………………….

DMŽ Vrhpolje
DMŽ Vrhpolje

Delavnice molitve in življenja v Vrhpolju od jan. do aprila 2013

Voditeljici v Vrhpolju Danica in Marija: Prve DMŽ, ki sva jih z Danico vodili sami, kot novopoklicani, izvoljeni in posvečeni voditeljici, so potekale v Vrhpolju pri Vipavi. Pričetek je bil v torek 08. 01.2013 – uvodno srečanje in zaključek – »puščava« v soboto 20. 04. 2013 v škofijski gimnaziji Vipava.

DMŽ Vrhpolje
DMŽ Vrhpolje

Udeleženci DMŽ Vrhpolje z voditeljicama

 Delavnice je redno obiskovalo dvanajst udeležencev. Razen izostanka zaradi bolezni, so bili vsi redni obiskovalci. Nad njihovo zavzetostjo in zvestobo sva bili obe prijetno presenečeni. Pa tudi sami obiskovalci so izjavljali, da so DMŽ zelo koristne za njihovo osebno in duhovno rast.  Ena izmed udeleženk je poudarila, da sta jo vsaj dve stvari izmed vseh še bolj nagovorili in to: izročitev in ljubezen do »sovražnikov«; izražena je bila tudi »bolečina« : »Joj, da bi jaz to vedel vsaj pred dvajsetimi leti!« V ta boleč izraz, sva mu lahko osvobajujoče odgovorili, da v Božjem kraljestvu ni prepoznega začetka.
Večina je izrazila željo, da bi se DMŽ v tem kraju v bodoče ponovile in zagotavljali so, da bi prišel še kakšen dodaten obiskovalec-udeleženec.
Midve sva nadvse hvaležni Gospodu za prijetno skupino udeležencev, saj sva občutili da so pravi božji biseri, za ugodno vreme (zimske razmere, zdravje …), za prostor samega poteka delavnic in za lokacijo in sam prostor izvedbe puščave. Na splošno se zahvaljujeva Gospodu, da sva odgovorili na Božji klic, da sva bili izbrani in posvečeni.
April, 2013
………………………………………………………………..

DMŽ Sv.Ana Koper
DMŽ Sv.Ana Koper

Delavnice molitve in življenja v Kopru pri Sv.Ani od I.do IV.2013

udeleženci z voditeljico aprila 2013

Marija, udeleženka dmž v Kopru: Za srečanja DMŽ sem izvedela od svoje znanke, ki je ta srečanja že obiskovala na Vrhniki. Pripovedovala mi je o svojih občutkih, o tem delu, ki ga jaz tedaj nisem razumela.Predvsem iz radovednosti sem se priključila delavnicam v Kopru. Na prvih dveh delavnicah se nisem mogla sprostiti. Bilo mi je vse novo, čeprav sem s katoliškimi vrednotami živela vse življenje. Želela sem vztrajati in to tudi sem. Sedaj, ko smo prispeli do konca, sem zadovoljna. Ne upam si trditi, da sem veliko odnesla. Lahko pa rečem, da vem kje – kaj iskati. Moja vera v Boga se je vsaj kanček poglobila. Mogoče sem za milimeter boljša kot prej.Voditeljica ga.Nada se je vedno trudila jasno podajati snov. Svojo nalogo je vestno opravljala z veliko mero strpnosti in poguma, predvsem v zimskih razmerah.Mogoče bi lahko bile meditacije za nekaj minut daljše. Najlepše je bilo, ko smo peli. Vesela sem za vse ure, ki smo jih skupaj preživeli. Najlepše se zahvaljujem vsem.

 Udeleženka dmž Ankaran  piše: April mesec je bil zelo delaven. Nepričakovano me pokliče ga. Nada Kekić. Povabi me v Vipavski Križ, na ponovno doživetje puščave. Obšla me je misel, da na samoto nisem pripravljena, da bo morda težko. Pa sem vseeno šla. Vse, kar mi je bilo potrebno storiti, je bilo to, da sem zaprla za seboj vrata samostana in pustila zunaj vsakdanje dogodke, ljudi in skrbi. Takrat nisem vedela, da bo puščava v Vipavskem Križu postala moj shodni šotor, prostor, v katerem bom na poseben način povezana z Očetom.
 Druga Mojzesova knjiga 33,7-23,  Shodni šotor
7. Mojzes je vzel šotor  in ga razpel zunaj tabora, precej proč od tabora. Imenoval ga je shodni šotor.   Kdor koli je iskal Gospoda, je šel h shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora.
Obnavljati, zidati, graditi, imeti … to so življenski izzivi, s katerimi sem se dolga leta spopadala v želji, da bi moja družina imela dom. Nimam stanovanjskih problemov, pa vendar – od kod občutek, da v na novo sezidanem domu živi brezdomka. Kaj manjka brezdomki v tej hiši?
Pred hišo, v puščavi, sem razpela shodni šotor. V njega stopim kot brezdomka, ko iščem Njega. Iz njega iztopim kot ljubljeni otrok, ki ima dom in Očeta. V tem šotoru se dogajajo veličastne stvari. Z Njim vstopam v osebni odnos. In ko mi je dano, takrat začutim milost. Milost uvida, milost razsvetljenja, ki me popelje v svobodo, v kateri se v lastnem telesu dvignem nad množico, da ugledam pot, ki mi je namenjena. Človek potrebuje shodni šotor, potrebuje Cerkev, v kateri se kot ud prisesa na telo, ki mu daje hrano in življenje.
Naj bo puščava v Svetem Križu ta shodni šotor srečevanja z Njim. Dovoli mi, Oče, da poskusim zreti v Tebe iz oči v oči. Zato Te prosim za milost in usmiljenje. Prosim te tudi za moje najdražje, ki morda čakajo na stopnicah pred shodnim šotorom. Tudi oni verujejo in iščejo. Bodi potrpežljiv, tudi oni bobo vstopili …

Psalm 63,  Hrepenenje po Bogu , 2. / … / po tebi žeja mojo dušo / … /
Občutiti žejo je pot k spoznanju. Občutiti, da nekaj manjka, da postaja hrana brez okusa, da se življenje spreminja v obledelo črno-belo fotografijo. Hvala ti, Oče, za to spoznanje. In takrat se bo     6. Kakor z maščobo in oljem nasičevala moja duša, / … / 
Napolnjuješ me z voljo in močjo. Moje telo je prepojeno, življenje se pretaka, korak dobiva na strumnosti.
       6. / … / z vriskajočimi ustnicami bodo hvalila moja usta / … /
Ko te slavim in hvalim, občutim mir, nad mano je milost. Nič ni več pomembno, vse je izven mene, vse je daleč stran. Ostajam jaz in Ti. In takrat vem, da hodim po pravi poti. Zlitje Svetega Duha … pet, deset sekund blaženosti … ne, to je večnost, to je izkustvo Tvoje bližine. Nič več ni dvoma, vera se je v meni poglobila na novo spoznanje.
Zato Te prosim, obleci me vase, poisti mojo dušo z vzgibi svojega srca.

…………………………………………………….

Delavnice molitve in življenja v Šturjah od IX.do XII.2012

Udeleženci DMŽ Šturje z voditeljema po puščavi v Vip.Križu
Udeleženci DMŽ Šturje z voditeljema po puščavi v Vip.Križu

 Udeleženci z voditeljema Janjo Miletič in Stanislavom Kobal po puščavi v Vip.Križu

…………………………………………….

Delavnice molitve in življenja v Gorici od IX.2012 do I.2013

DMŽ Sv.Ivan Gorica
DMŽ Sv.Ivan Gorica

Udeleženci puščave z voditejico

DMŽ Sv.Ivan Gorica
DMŽ Sv.Ivan Gorica

Paola , udeleženka dmž pri Sv.Ivanu v Gorici pravi: Že drugič sem obiskovala delavnice molitve in življenja ..Nisem vedela, da bo drugič še lepše. Poglobila sem se bolj kot prvič in utrdila smisel svoje vsakdanje molitve. Zame je postala potok žive vode, ki daje življenje. Ne samo meni, tudi vsem, ki se jih moja skromna molitev dotakne.Po prvih delavnicah v Šempetru mi ni uspelo redno moliti . Čutila sem, da to ni dobro za moje življenje. Tako sem se z velikim veseljem po enem letu udeležila drugih delavnic , tu v Gorici.Nikdar nisem bila molilka, a me je šola molitve uvedla v to veliko skrivnost pogovora z Bogom.Ne vemo, kaj nam bo prinesla bodočnost, a vem, da me bo z molitvijo vedno manj strah. Udeleženke puščave z voditeljem v kapeli samostana

………………………………………………………………