Pričevanje udeleženke SIB in DMŽ

Kar dolgo časa nazaj sem spovedniku zaupala, kako težko mi je moliti. V pogovoru me je povabil, naj se udeležim Delavnic molitve in življenja (DMŽ). To povabilo je tlelo v meni skoraj 18 let! Šele lani sem zopet opazila majhen letakec, ki je vabil na DMŽ, čeprav vem, da so bila vabila vsa leta do sedaj. Moram reči, da je v Delavnicah veliko bogastvo, ki mi je odprlo nov, svež, bolj oseben odnos z Bogom. Samo upam in molim lahko, da se ta odnos ne ohladi. Zagotovo vem, da Gospod ni čakal tako dolgo samo name, ker mi je za podobno izkušnjo pred kratkim povedala prijateljica. Vsi tako neznansko hrepenimo po Bogu. Iščemo ga vsepovsod.
Tudi pri svojem delu imam včasih možnost, da v pogovoru z ljudmi lahko zaslutim, kako velika milost in tolažba prihajata po DMŽ. Koliko pa je še skritega našim očem! Hvaležna sem, da se sredi kapitalistično-potrošniškega dojemanja sveta lahko dotaknem nečesa, kar je vredno več in česar ne razžreta molj in rja.
Spoznala sem, da nihče ne more zapolnjevati moje praznine. To bi bila prevelika obremenitev in nerazumna zahteva do kogarkoli. Bližnjim lahko največ dam s tem, da sem napolnjena in srečna in zato sem se lansko leto udeležila Srečanja izkušnja Boga (SIB). Prej se nisem zavedala, v kaj se podajam (5 dni tišine!). Šele sedaj počasi dojemam, kakšnega bogastva sem bila deležna, kako me je tistih pet dni Bog razvajal. Obdana sem bila z Njegovo ljubeznijo. Pet dni miru in tišine mi je pomagalo marsikaj razjasniti. Šele takrat sem zaslutila, kako me je Gospod v najtežjih trenutkih življenja (ob nenadni smrti moža, dobra štiri leta nazaj) nosil na svojih rokah. Kako mi je bila dana tolažba, ki sem jo potrebovala. Kako je naredil, da je moje telo lahko delalo, kar je moralo. In kako se je moj duh zmogel v trenutku dvigniti in tako čudežno umiriti, kot da ve že vse, da mu je že vse jasno … Kakšna milost!
Nekateri od tistih, ki smo obiskovali DMŽ, se še vedno srečujemo v našem t. i. Krogu. In iščemo. Včasih je naše srečanje bogatejše, drugič nastopi suša. Eno je gotovo: brez teh srečevanj bi gotovo že zapadli nazaj v površnost, mlačnost. Tako pa se vsaj trudimo, čeprav včasih ni lahko. Čutim pa, da bom zopet morala na Delavnice, a ne še sedaj. Bo že Bog poklical. Meni ni treba drugega, kot da zaupam.
Bogu hvala, da smo toliki deležni milosti, ki prihajajo po Delavnicah molitve in življenja. Naj Bog vodi in blagoslavlja vaše delo!

Anita

Dodaj odgovor