Odmev iz Brežic

Na molitvena srečanja me je povabila s.Ludvika in najprej nisem vedela, kaj lahko od njih pričakujem. Ampak že po prvih srečanjih sem začutila, da je to, kar sem slišala v slabih dveh urah na teden ravno tisto, kar potrebujem. Na začetku sem vsakodnevno molitev in branje Svetega pisma izvajala 3x na teden, z vsakim srečanjem pa sem se bolj trudila  in prišla na koncu do točke, kjer se mi je zdelo, da besede iz SP potrebujem bolj, kot bi potrebovala obrok.
Vrh vsega je bila seveda puščava, ko vam (udeležencem) sploh nisem uspela razložiti, zakaj so me besede, ki sem jih odprla, nagovorile in zakaj sem jokala. No, že večkrat v življenju sem (tako vsaj mislim) bila nagovorjena, “pocukana za rokav”, ampak sporočilo ni bilo nikoli tako močno. Čeprav sem po različnih skupinah, srečanjih drugod poslušala, da je najbolj fascinantno pri veri to, da je Bog povsod in, da te lahko nagovori tudi na nabasanem avtobusu. Morda res, sem si vedno rekla, ampak se mi je zdelo to nekako daleč in tuje oz.-sem se spraševala, zakaj me ne nagovori v tej množici. Potem pa sem na srečanju slišala, da je sta za dialog potrebna samo dva. In oba morata govoriti oz. komunicirati. Zdelo se mi je samoumevno, vendar sem dojela kaj to pomeni šele na puščavi. Najprej sem tam, kot sem že opisala, čutila umirjenost, spokoj, ampak nič se mi ni “zasvetilo”. Vsi občutki so bili krasni in samo z njimi bi ogromno odnesla! Ampak, da se vrnem k dialogu. Ko sem proti koncu puščave prišla v tisto majhno sobico in molila, sem v mislih izrekla besede, češ, če mi imaš kaj za sporočiti, za povedati, mi povej! In potem, besede:
Otrok, če se približuješ, da bi služil Gospodu,
pripravi svojo dušo na preizkušnjo.
Vzravnaj svoje srce in vztrajaj,
ne prenagli se v trenutku spopada.
Njega se drži in se ne umikaj,
da boš nazadnje povišan.
Vse, kar pride nadte, sprejmi,
potrpi, kadar te doleti ponižanje,
zakaj v ognju se preizkuša zlato,
tisti, ki so Bogu
po volji, v peči ponižanja.
Zanašaj se nanj, pa se bo zate zavzel,
uravnavaj svoja pota in upaj vanj.
Vi, ki se bojite Gospoda, pričakujte njegovo usmiljenje;
ne oddaljujte se, da ne padete.
Vi, ki se bojite Gospoda, zaupajte vanj
in vaše plačilo ne uide.” (Sir 2, 1-8)

Ko sem prvič prebrala, se mi je v grlu naredil velik cmok. In potem sem, ne vem zakaj, brala besede, kot bi bile namenjene meni (Urška, če se približuješ…) in začela jokati, ker sem čutila, da so besede zame in res zame. Nekaj neverjetnega, kajti te besede sem res potrebovala. Besede tolažbe in spodbude. In takrat je zasvetilo! Torej, Bog že deluje povsod, sporočilo pa mi jasneje poda, če sva sama. In to je res nekaj bogatega, velikega. In, ko sem hotela deliti svoje razsvetljenje in veselje, da sem prejela besede in sem zato vesela, sem se ob Agatinem branju zopet začela ganjeno jokati, tako, da od mene ni prišlo nič več kot piskanje in jokanje. Tako! To je moja izkušnja, ki je lepa in takoj bi jo ponovila in priporočila srečanja vsem- tistim, ki mislijo, da vedo vse in tistim, ki mislijo da ne vedo nič, kajti vsak izmed nas je na svoj način ista, kot vsi ostali, “izgubljena ovca.”

Urška

 

Dodaj odgovor