Udeležencev DMŽ do l.2011

V nedeljo, 18.januarja 2009, se je s puščavo na Mirenskem gradu zaključilo skoraj štirimesečno skupno “romanje” po poti duhovnosti Delavnic molitve in življenja v Šturjah. Ob sklepu so udeleženci zapisali nekaj svojih vtisov …

Na prijazno povabilo sem se udeležila Delavnic molitve in življenja. Priznam, z rahlim zadržkom. Toda od enega srečanja do drugega sem z vse večjim veseljem pričakovala torkov večer. Delavnice so mi odprle mnogo novih pogledov na molitev kot pogovor z Očetom in dale tudi smernice, kako iz tega vsakdanjega pristnega odnosa z Njim hoditi skozi vsakdan. Želela bi si, da bi se enkrat mesečno srečevali še naprej. Hvala Bogu in voditeljema. Boža

Končale so se DMŽ, ki sem se jih udeležila že drugič. Doživljala sem tako lepe trenutke, toliko milosti in Božjega blagoslova, da še sama nisem mogla verjeti, da se to meni dogaja. Spoznala sem, kako zelo me Bog ljubi, čeprav si tega ne zaslužim. Čutila sem, da bi se mu morala stalno zahvaljevati za vse milosti in za vse dobro, pa tudi slabo, kar sem do sedaj doživela. Spoznala sem, da se mu moram prepustiti, da on vodi moje življenje, ker to je edina pot, ki prinaša srečo in zadovoljstvo. Svetujem vsem, ki se ne morete odločiti, pojdite na DMŽ, kajti doživeli boste veliko milosti. Hvala voditeljema, ker sta tako lepo vodila te delavnice. Bog naj vaju blagoslavlja še naprej in še veliko skupin tako povežita in osrečita, kot sta nas. Hvala! Sonja

Kaj bi na mojem mestu storil Jezus? S tem vprašanjem se učim odkrivati v vsakem človeku Jezusa. Čutiti v vsaki bolečini njegovo navzočnost. Sprejeti vsak nov korak z zaupanjem. In ljubiti tako kot je ljubil On. Kako to dosegati v svojem življenju, so mi pokazale moje prve Delavnice molitve in življenja. Urška

Kdor išče, ta hodi! Obiskovala sem delavnice: Molitve in življenja. Voditelja sta nas lepo popeljala preko vseh 15.srečanj in nam dala čutiti Božjo bližino, ljubezen, dobroto, usmiljenje, mir. Sedaj lažje razumem , sprejemam stvari, če samo pomislim: Kaj bi na mojem mestu storil Jezus? On mi je luč in utrjena skala h kateri vedno lahko pridem. Bogu hvala za srečanja. Darinka

Ti si me ljubil in mi obljubil, Ti si dal in vzel, Ti si posvetil in poslal, da bi jaz obljubil in Te ljubil, vzel, sprejel in razdal, bil poslan in Ti vse to posvetil. Amen Niko

____________________________________________________

V Delavnicah molitve in življenja v Malih Braslovčah sem odkrila svet čistosti, predanosti, miru, molitve, vere, Njega, našega Očeta.Sedaj mi molitev ni več izgovarjanje besed, temveč odkrit, globok pogovor z Bogom.

Vse se je začelo z misijonom v naši župniji, v Šmartnem Ob Paki, ki sta ga vodila patra Primož Kovač in Gabriel Recek .Po njunem odhodu sem potrebovala več, kot samo sveto mašo.Med brskanjem po spletnih straneh, sem našla stavek br. Primoža: evangelij počlovečuje. Da bi razumela, kaj to pomeni, sem iskala naprej.Prebrala sem o DMŽ, poslala Bredi Bider pošto in se na osnovi te pošte odločila, da sledim temu povabilu.Odkrila sem nov svet, svet čistosti, predanosti, miru, molitve, vere, svet Njega, našega Očeta. Želim, da bi imel vsak človek možnost in željo doživeti to, kar smo mi v Malih Braslovčah.Gospod župnik Milan Gosak je odstopil učilnico, kjer smo se 15 tednov dobivali in željno pili besede voditeljice g. Brede, ki nam jih je s svojim milim , nežnim in lepim glasom , govorila in prepevala.Počasi nam je korak za korakom pomagala k naši preobrazbi.Zase lahko rečem, da imam sedaj drugačen pogled na življenje, prijatelje, medsebojne odnose, predvsem pa globok, pristen odnos z Očetom.

____________________________________________________

Pred vključitvijo v Delavnice molitve in življenja sem mislila, da imam vse, kar bi me lahko osrečilo, zadovoljilo, pa je bilo ravno obratno. Bila sem nesrečna, čeprav sem si prizadevala za tople, dobre odnose, skrbela za dom, družino, starše, vedno pripravljena pomagati tudi drugim.

Materialno sem preskrbljena, imam moža, hčerko, mamo, ki je v visokem starostnem obdobju in krepkega zdravja. Imam veliko sorodnikov, s katerimi se imamo radi in vzdržujemo čudovite odnose. Imam službo, kjer je vedno v ospredju razumevanje, sprejemanje. Na razpolago imamo izobraževanja za pozitivne medsebojne odnose. Ampak vse to so bili le delci, trenutki, ki so me začasno zadovoljili. Čeprav so bile navidez, na zunaj zadovoljene vse potrebe, sem jaz v svojem najglobljem bistvu ostajala nepotešena, nezadovoljna. Čutila sem potrebo po nečem globljem, pristnejšem. Odnosi so bili usmerjeni predvsem navzven, bolj naučeni. V svoji notranjosti sem pogrešala harmonijo, čustveno stabilnost, notranji mir. Bila sem na poti iskanja. Ko sem razmišljala, iskala, se je izoblikovala tudi potreba €“ hrepenenje po ljubezni. V vero sem dvomila. Bog je bil podoben pravljici. Ker sem zelo čustvena, sem v vsakem €“ tudi tujem €“ trpljenju čutila bolečino. Vse in vsi so se mi smilili. Nisem mogla razumeti, zakaj je trpljenje. Če je Bog, potem ne bi smelo biti trpljenja. Odraščala sem vernima staršema, zato so me še bolj bodli trni bolečine v dogodkih, po ljudeh, ki so pričevali nasprotno. Tudi moj trud za dobro ni rodil uspehov, največkrat le razočaranje. Okrog mojega tridesetega leta sem imela zelo bolečo izkušnjo z bolnim očetom. Veren, dober človek, pa je moral prestati toliko trpljenja in dočakati žalostno smrt v bolnišnici! Po očetovi smrti sem se začela intenzivneje srečevati z nepojasnjenimi znamenji. Včasih so jih zaznali tudi drugi. Bog je močno posegal v naša življenja z nerazumljivimi dogodki, pretresi, nazadnje z naročilom, ki je vplivalo na moje življenje. Vseskozi se mi je porajalo ogromno vprašanj, odgovorov pa nisem slišala. Vse je bila ena sama skrb, moje življenje brez veselja. V cerkev sem šla le občasno. Ko se mi je vsiljevala misel na Boga, sem jo zatrla s svojim prepričanjem, ki sem si ga izoblikovala v času dozorevanja. Zadnji pomemben dogodek, ki je vplival na moje spreobrnjenje, me je dobesedno potisnil na novo pot življenja. Imela sem kratko videnje pokojnega očeta, ki mi je rekel: Moli! Čisto skrušeno in nemočno sem obsedela in premišljevala kako. Začutila sem silno željo in potrebo po molitvi. Vse mogoče misli so mi rojile po glavi: kdaj, koliko, predvsem pa, kako naj molim. Hodim v službo, doma so navajeni, da skrbim za urejeno hišo, gospodinjstvo€Ś Kako naj spremenim način življenja, saj je na prvem mestu delo, ne molitev? A naenkrat sem se popolnoma prepričana zavedela, da je molitev najpomembnejše. Dobila sem vedenje, da je molitev pomembnejša od hrane, družine, pomembnejša od vsega kar stoji na zemlji. Prevzela me je velika žalost, skrb, ker nisem znala moliti, ker nisem poznala Boga. Izvil se mi je nemi krik iz srca: O, moj Bog, pomagaj mi! To je bil moj prvi iskreni stik z Bogom €“ Očetom. Nato sem ga začela zavestno iskati: v knjigah, po radijskih oddajah, v cerkvi€Ś Molila sem obrazce, ki sem jih znala, vedela sem, da to ni pristni stik z Bogom, da obstaja nekaj pristnejšega, bolj živega, osebnega. Nastopil je čas spreobrnjenja. To je pomenilo zavzeti drugačno stališče, videti resničnost bivanja, spremeniti svoje prepričanje, mišljenje in v skladu z njim tudi svoje življenje. V tistem intenzivnem času premišljevanja, iskanja rešitev iz izgubljenosti, mi je Bog poslal rešitev po našem župniku, gospodu Geršaku. Povabil me je na Delavnice molitve in življenja. Ob srečanjih sem spoznavala Boga in našla sem smisel, namen in pomen življenja. Zato pravim, da so Delavnice resnično Božji dar nam ljudem, ki iščemo. Sedaj rastem v duhovnem življenju. Še vedno se trudim in iščem Boga., ampak sedaj mi govori po Svetem pismu, po izročilu Cerkve, po ljudeh. Je dober vodnik v vsakdanjih dogodkih. V molitvi izročitve, s katero začenjam vsak nov dan, se moje skrbi zamenjajo z Božjo radostjo, moja šibkost z Božjo močjo, moj strah z Njegovim zaupanjem. S toplino v srcu se mu zahvaljujem:Hvala ti Oče, tudi jaz te ljubim. Postavite Boga v središče svojega življenja in boste živeli! Sedaj sem živi kamen župnije Sv. Cirila in Metoda v Mariboru. Verujem, Gospod, vendar mi še pomnoži vero!

____________________________________________________

Že drugič mi je Bog namenil to milost, da sem lahko skupaj z možem obiskovala to versko izobraževanje.Zdi se, da smo komaj začeli z našimi delavnicami in že je tukaj čas slovesa s 15. srečanjem. Na nek način so me vseskozi nagovarjali psalmi, odlomki iz Svetega pisma, kakor tudi molitve iz priročnika Srečanje. Lepo je sodelovati v skupini, ki živi življenje, ki ni oddaljeno od evangelija, kajti vedno znova odhajamo na pot, da bi našli vero. To je naše prepričanje in ni v nasprotju z razumom. Vera je Božji dar, a  je tudi zastonjskost, ki nam jo daje Jezusova ljubezen. Z različnimi metodami molitve smo poglobili svoje razmišljanje in osvojili tisti način, ki nam je najbližji oziroma najlepši. Življenje, ki ga živimo, nam nastavlja nešteto pasti. Vse to hitenje in hlastanje po nečem nedosegljivem je preveč pogubno in Bogu nevšečno. V nas ni dovolj ljubezni do bližnjega, preveč smo oddaljeni od tistih, ki bi nas resnično potrebovali. Navezani smo na ideale, ki nas ne osvobajajo, nas ne razveseljujejo in nas ne postavijo na realna tla, da bi takšnemu načinu življenja končno rekli ne! Ali pa naša pomoč prihaja prepozno ali je nikoli ni. Torej, zelo malo storimo za svet okoli sebe kot ljudje in kot kristjani , kot človek človeku. Zato se vedno znova vračam k molitvi upanja, ki pravi: Daj mi globoko razumeti, da kljub neredu, ki me obdaja, kljub noči, ki me obdaja, kljub utrujenosti mojih dni, moja prihodnost vendarle počiva v tebi in da bo zemlja, ki mi jo kažeš na obzorju jutrišnjega dne, boljša in lepša. Amen.

Prav tako je naredil name močan vtis Psalm 139, ki zaključuje: Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli. (Vedno zagovarjam stališče vere oziroma Boga.) Poglej, ali je pri meni pot bridkosti in vodi me po večni poti!

Betka Joska na puščavi ob zaključku DMŽ Maribor-Tezno, december 2008

____________________________________________________

Preko teh delavnic sem začela nekoliko drugače gledati na ljudi in tudi svoja dejanja in mislim, če bi se vsak od nas v raznih kočljivih situacijah vprašal: “Kaj bi Jezus naredil na mojem mestu?” in tako tudi ravnal, bi bilo življenje na svetu mnogo lažje.

V letošnjem letu mi je bila dana možnost, da se udeležim Delavnic molitve in življenja. Vseskozi od sredine meseca januarja do sedaj smo se družili ob ponedeljkih v cerkveni učilnici. Te delavnice mi bodo ostale v nepozabnem spominu, saj sem preko njih globlje dojela svojo vero in spoznala neizmerno zastonjsko ljubezen Boga do nas ljudi. Preko teh delavnic sem začela nekoliko drugače gledati na ljudi in tudi svoja dejanja in mislim, če bi se vsak od nas v raznih kočljivih situacijah vprašal: “Kaj bi Jezus naredil na mojem mestu?” in tako tudi ravnal, bi bilo življenje na svetu mnogo lažje. Povabljeni smo, da postanemo tudi mi misijonarji ljubezni, da po svojih močeh pričamo za evangelij – ali z besedo, z vzgledom, dobrimi deli in nasploh. Upam, da bom v svojem okolju delovala tako, da bo Bogu po volji – z zgledom, dobrimi deli, tudi z besedo. Zahvaljen bodi Bog za te Delavnice, saj so tudi nas vaščane povezovale skoraj štiri mesece. Moje mnenje je, da so take delavnice zelo potrebne v današnjem času in da bi bilo najlepše, če bi se jih udeležilo kar največ ljudi.

____________________________________________________

On, ki hrani ptice, On, ki oblači marjetice ki jih poljublja z jutranjo roso in jih boža s sončnimi žarki, on, ki nam pošilja dež in veter, pozlati žitna polja in napolni sadno drevje, on , ki nas vodi in ljubi – to je naš Oče.

On, ki piše naša imena z zlatimi črkami v knjigo življenja, on, ki nas spremlja in tolaži, nam briše solze, polni srce z upanjem in duše z milostjo – to je naš Oče.

On, ki odpira duri v skrivnosti našega življenja, ki nam daje bivališče in pošilja na pot prijatelje, dobre ljudmi z odprtim srcem in toplimi dlanmi, on, ki usmerja naše korake in vodi naše življenje – to je naš Oče.  Ester, DMŽ 2008

____________________________________________________

Večni moj Oče, slavim te, ker si moj Bog in Oče. Zahvaljujem se ti za besede, ki mi jih govoriš po Svetem pismu. Tako resnične so in tako globoke, polne pravega življenja. Občudujem jih, ko jih berem, toda ko jih poizkušam živeti, je mnogo težje.

Tako hitro izgubljam pravo smer in se spotikam ob stvareh, ki sploh niso pomembne. Pa ne, da bi to želela. Enostavno zanaša me in padem kot otrok, ki se uči hoditi. Ljubi moj Oče, pa saj sem tvoj otrok, ki se učim hoditi po tvoji poti in ti veš, da brez padcev ne gre. Od mene pričakuješ samo to, da vedno poiščem tvojo roko in se s tvojo pomočjo poberem, nato pa spet poizkušam znova in znova v zaupanju, da me na koncu čakaš ti, moj ljubeči Oče.

Marija Korbar DMŽ Trebnje, puščava v Mali Loki, 24.05.2009

____________________________________________________

Ob branju odlomkov iz Evangelija o Jezusovem trpljenju in smrti ter o Mariji kot skrbni Jezusovi mami ter ženi bolečin sem se spomnila bolezni pred osmimi leti, ki je resno ogrozila moje življenje.

Ob tem spominu in branju odlomkov so vzniknile v meni naslednje prošnje z globoko zahvalo, da mi je Gospod ohranil telesno in duševno zdravje: – Da bi zmogli sprejemati preizkušnje in trpljenje kot Marija, ki je skrbela za Jezusa, ter ohranjala bolečine, stiske in trpljenje v svojem srcu v vseh Jezusovih življenjskih obdobjih, posebej pa še ko je videla svojega Sina umirati tako grozne smrti. – Jezus, prosim Te, daj mi tako potrpljenje kot ga je imela tvoja mati Marija v vseh svojih življenjskih preizkušnjah in trpljenju. – O Marija, naša mati, vedno nas vodi po varni poti k Jezusu.

S spoštovanjem in prijateljskim pozdravom!

Koper, 24.02.2007

____________________________________________________

Vstala sem v megleni dan. Nebo se je do tal spustilo,hiše so bile sive in mokre, na tleh luže in blato, trava napojena z dežjem, ljudje mrki in neprijazni. Jaz prav tako. Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?

Peš sem šla v službo po blatnih in mokrih poteh, čez nevarne tire, mimo vrtov, čez razkopane ceste. Dežnik mi je obrnil veter, polomil se je, žice so grozeče zabingljale nad mojo glavo. Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?

Pisarna je bila topla in razsvetljene, dame v njej so že pile jutranjo kavico in klepetale o zadnji Lady in Big Brotherju, o novih čevljih iz novega butika, o novi ljubezni v firmi, o smučanju na zadnjem izletu, o popivanju in parčkanju. Vse sem slišala, čeprav nisem poslušala. Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?

Dan je bil težak, nalivi so zalivali okna, iz menze je prismrdelo po golažu in čebuli, telefon je neštetokrat pozvonil, skype je utripal, maili so se nabirali na ekranu, jaz pa sem bila brez volje in elana. Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?

Sestanek pri direktorju je bil očitajoč in osoren. Rezultati so porazni, plan spet tolče v minus, računi so ostali neplačani, naročila neizpolnjena, banka grozi z blokacijo, jaz pa se nemočno trudim. Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?

Malica je bila odveč, kava po njej brez okusa, hihitanje v pisarni zahrbtno in privoščljivo, rdeče številke grozljivo obremenjujoče, telefonski klic neuspešen, jaz pa brez pravih idej. Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?

Šla sem sedet na WC, da bi premislila in se umirila, šla sem v skladišče in sedla na prašne police, ura ni in ni hotela naprej, kazalci so se pomikali nerazumljivo počasi, jaz pa sem silno želela ugasniti računalnik in se odpraviti domov. Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?

Ni bilo odgovora, ni bilo ideje, še sonce se je balo preluknjati oblake in posijati, trave so bile mokre in težke, rože so sklonile glave in avtobus mi je pred nosom ušel… Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?

Kaj bi storil? Ne vem. Ni mi odgovoril. Ni dal znamenja, ni stopil k meni. Ni me prijel za roko. Ni mi pokimal. Ni mi odkimal. Zdi se mi, da je bil tisti dan tudi On žalosten. Kot jaz in kot aprilsko vreme…

Ester, puščava DMŽ 2008

____________________________________________________

Jutro. Sonce kot žareča krogla kipi izpod oblakov, zarja Tvoje ljubezni.

Na poti na delo sem. Spremljaj me v tem dnevu, Gospod!

Naj vsem, ki jih bom srečala, s Tvojo svetlobo ožarim in olajšam dan. Trpljenje naj bo znosno in najde smisel.

Ko bom položila roko na ramo bolnika, naj začuti Tvojo bližino in ljubezen.

Stoj ob meni pri delu in razmišljanju. Potrebujem Te, moj Gospod!

Dan poln trpljenja! Hvala Ti za moč, ki si mi jo dal in za Tvojo zvestobo. Stal si ob meni, ko sem morala povedati kruto resnico, da mož ne bo več ozdravel . Stal si ob meni, ko mi je bilo neskončno hudo, ko bi skupaj z ženo rada zajokala. Stal si tam z menoj in lahko sem jo tolažila in objela.

Brez bolečine mož odhaja v večnost po zaslužen počitek in mir. Iz dolgih mesecev bolečin in trpljenja v mesto angelov, k Tebi. Spremljaj ga na njegovi poti v večnost, Gospod.

Hvala Ti za tolažbo in moč. Hvala Ti, ker se lahko zanesem nate. Hvala Ti za vse. Moj Bog in moj Gospod!

POST Sončen dan s prihajajočimi oblaki. Tvoj dan. Začetek očiščevanja telesa in duše.

Štirideset dni truda, želja, kesanja, hrepenenja po Tebi. Hrepenenja tudi po čistosti moje duše.

Velik si Gospod! Tvoja je zemlja, nebo in vse stvarstvo. Neskončna ljubezen si. Dovolil si nam svobodno voljo, ker nas ljubiš, tudi mene, čeprav grešim. Želiš si, da bi mogla in znala premagati strah in šibkost. Da bi začutila v vsej polnosti Tvojo ljubezen in jo znala nesebično podati naprej sočloveku, ki jo potrebuje in išče.

Naučiti se moram za jeznim pogledom in krutimi besedami brata prepoznati kanček krhkosti in trohico dobrega, ki še ni povsem prekrito s pepelom zla in prahom tega življenja.

Tako sem majhna in nebogljena! Prosim, pomagaj mi, Gospod!

Priprava na Tvoje slovo. Naj se očistim, jaz, droben prah, ki se v prah povrnem. Naj se očistim tako zelo, da če me pokličeš v večnost danes, na moji obleki ne bo madežev, ki bi me ločili od Tebe.

Tako drobcena stvar sem in vendar mi poklanjaš svojo ljubezen in občutek, da sem zate dragocena.

Hvala Ti, moj Gospod! Tudi jaz Te ljubim!

OTROK tako preprosto in čisto bitje še danes. Upam, da takšno ostane tudi jutri in pojutrišnjem.

Tvoja podoba v njegovih očeh je še vsa jasna, ko se zazrem vanje. Še nič posvetnega in gnilega ni v njih, v teh očeh je še vedno le Tvoj obraz in Tvoja čista ljubezen. Ostani v njem!

Hvala Ti, ker po njegovih očeh vsem nam, ki vsak dan dvomimo jasno kažeš pot, ki vodi k Tebi. Po tem kristalno čistem pogledu otroka in njegovem nasmehu.

Velik si, Oče in neskončno nas ljubiš! Slavimo te v Tvojem stvarstvu.

BESEDA ŽIVLJENJA Tvoja beseda. Beseda neskončne moči od začetka do konca. Tvoja beseda, ponujena nam za POT za smerokaz na naši poti. Neskončno nas ljubiš. Za nas si daroval Sina, edinega, ki Te je ljubil brezpogojno in do popolnosti. Za nas si ga žrtvoval, da smemo upati, da moremo vstati, ko pademo. Nauči nas, da bomo znali tudi mi stati ob strani bratom, ki padejo. Da bomo znali ponuditi Veronikin potni prt, da si brat obriše utrujen obraz. In v nas spozna Tebe, svojega stvarnika in Odrešenika.

Beseda življenja in ne beseda smrti, je Tvoja beseda In Tvoje povabilo. Hvala ti zanj. Hvala Ti, moj Gospod!

Dobri Oče, tudi jaz jih ljubim.

Tistega šefa, ki je bila danes z menoj tako grob, tistega soseda, ki malomarno ni odgovoril na moj jutranji pozdrav. Tisto novinarko, ki je poročala izkrivljeno resnico samo zato, da se gledanost oddaje povečuje. Tistega posvečenega, ki je s premalo vidne ljubezni in pozornega spoštovanja dvignil tvoje telo na daritveni oltar.

Pa tudi tistega šoferja, ki mi je odstopil mesto v koloni, soseda, ki se je na poti prijazno nasmehnil, moža, ki me je zjutraj ob odhodu objel in pokrižal na čelo, otroka, ki me je poklical po telefonu. Medicinske sestre, ki mi je pomagala pri posegu z vso svojo pozornostjo in tolažila bolnika. Za spovednika, ki je dobrohotno izgovarjal besede tolažbe ob mojem kesanju.

Hvala Ti za vse!

Ob vseh teh Tvojih otrocih zorim in se učim. Učim se sprejemati Tvoje stvarstvo takšno, kakršno je.

Tudi jaz jih ljubim, ljubiva jih oba. Prosim ljubi tudi ti mene z vsemi mojimi napakami.

Prosim.

SPRAVA Dobri Oče. Polna bolečine prihajam predte. Moje srce je žalostno in ranjeno. Ponovno in vedno znova padam na istih preizkušnjah. Moj duh je mehak in kako zlahka ga potepta svet. Grešim in odhajam proč od Tebe a Ti me kličeš, kličeš me vedno in nikoli ne prenehaš.

Želim in hočem se vrniti. Prosim pomagaj mi.

Pa sAj me že čakaš, dovolj je že, da obrnem svoje oči in svoj pogled k Tebi in že vem, kaj vse sem storila napak. Tvojo pomoč potrebujem.

Žal mi je, Prosim očisti moje srce, da bo ponovno vredno zaupanja in ga sprejmi v svoj objem. Tvoja neskončna ljubezen mi prihaja nasproti. Ponovno in vedno.

Neskončna zahvala v mojem srcu. Hvala Ti za tvojo potrpežljivost, ljubezen in vztrajnost. Hvala Ti, ker mi daješ vedeti, da sem vredna Tvoje ljubezni. Ljubljeni Oče, pomagaj mi, da ostanem na poti, ki mi jo priporočaš. Stoj mi ob strani in me varuj, da ponovno ne padem.

Tvoj nepopoln in vendar ljubljen otrok sem. Podarjam ti vso svojo ljubezen, ki živi v meni, to je največ, kar imam.

Ostani z menoj, dragi Oče in dovoli, da ostanem Tvoja ljubljena hči.

Branka Ožek, DMŽ Trebnje, post 2009

………………………………

………………….
Marija, ena izmed udeleženk, je svojo izkušnjo Delavnic pretresljivo izpovedala v težkih trenutkih svoje bolezni. Po operaciji in med samim zdravljenjem je večkrat preprosto in iskreno povedala: Če ne bi imela Delavnic, res ne vem, kako bi vse skupaj prenašala, kako bi zmogla. Tako sem hvaležna, da so bile Delavnice tudi v naši župniji in sem jih lahko obiskovala.
POMOČ PRI UVAJANJU V KRŠČANSKO MOLITEV IN ŽIVLJENJE
Delavnice niso stalne skupine znotraj Cerkve. Obsegajo petnajst srečanj, ki potekajo enkrat tedensko po dve uri. So usklajeno sozvočje Božje besede, posebnih katehez, molitev, razmišljanj, umiritvenih vaj in medsebojnih pogovorov. V prvih dveh srečanjih se udeležencem najprej oznani velika novica o Očetovi brezpogojni ljubezni. Tretje in četrto srečanje pomenita temelj vsega življenja z Bogom, ki je naša vera. Kot veliki vzor vere je predstavljena Marija. Na petem in šestem srečanju udeleženci doživijo veliko osvoboditev, izročitev in tako dosežejo spravo z Bogom, z brati in s seboj. Potem pripravljeni in očiščeni na osmem in devetem srečanju pogumno in odločno stopijo v osebni odnos z Bogom. Na naslednjih srečanjih vse bolj vstopa v ospredje sijoča Kristusova podoba, ki je pot k Očetu. Ljubezen od Očeta vodi k bratom, katerim želimo prinašati resnico, ki je Oče sam v svoji neskončni ljubezni. Zadnje, petnajsto srečanje je posebno srečanje in krona DMŽ; imenuje se puščava. Vsak se umakne v samoto in molk, da bi v tišini svojega srca še globje odkril navzočnost Očeta. V tej navzočnosti ostanejo udeleženci v češčenju in premišljevanju najmanj štiri ure.
Velika novost Delavnic so predvsem molitveni načini. Gre za različne načine odnosa z Bogom €“ od najpreprostejših do najglobljih. Na vsakem srečanju voditelj razloži drug molitveni način, ki ga potem skušajo udeleženci živeti ves teden v času vsakodnevne svete pol ure, ko poleg molitvenega načina premišljujejo življenjske drže in se poglabljajo v besedila iz Svetega pisma, določena za vsak dan posebej.
ORODJE V NJEGOVIH ROKAH
Delavnice vodi voditelj in njegova naloga je, da zvesto udejanja duha in vsebino Priročnika DMŽ, ki ga je napisal Ignacio LarraĂąaga. Večina voditeljev je laikov, ki se po obvezni udeležbi na dveh DMŽ izobražujejo še v posebni leto dni trajajoči Šoli oblikovanja. Voditelji smo osebe, ki smo v nekem trenutku v srcu začutili Gospodov klic, da bi to, kar izkušamo v DMŽ, ponesli tudi drugim bratom in sestram. Sprejeli smo to poslanstvo, da bi preko DMŽ pomagali tudi drugim odkrivati Gospoda. Po desetih letih, kar sem se sama udeležila DMŽ in jih začela tudi voditi, je največji sad, ki ga opažam pri sebi, vztrajnost na poti molitve. Kljub vsem notranjim in zunanjim težavam, ki me spremljajo v molitvi, na lastni koži izkušam, da prav preko molitve prejemam moč in upanje, da se spoprijemam z vsakdanjostjo pravi voditeljica Nataša, dolgoletna narodna koordinatorka. Molitev voditelja je eden izmed treh temeljev duhovnosti voditelja. Zato mora voditelj ohranjati živ stik z Bogom, vztrajati v molitvi in si vsak dan vzeti čas za svete pol ure. Druga pomembna stran duhovnosti voditelja je ponižnost. Samo ponižni so srečni in če hočemo biti ponižni, se moramo izprazniti sebe, je zapisal br. Ignacio. Kolikor bolj se voditelj uspe odpovedati sebi, toliko več Boga je v njem in toliko bolj lahko Bog po njem deluje. Tretji temelj duhovnosti voditeljev pa je bratstvo, življenje v družini DMŽ. To, da sem voditeljica Delavnic zame pomeni tudi, da poleg svoje domače družine sprejmem še eno družino €“ družino voditeljev. Pomeni to, da preko udeležencev vstopajo v moje življenje vedno nove zgodbe, ki jih Bog oblikuje, dopušča, da se zapletajo in jih sam milostno, z ljubeznijo, razpleta. Pomeni to, da prejemam, česar si ne zaslužim in da lahko dajem, kar prej sploh nisem vedela, da imam. Je moja pot oznanjevanja, na katero me je poklical Gospod in tukaj mu želim služiti, je zapisala Breda, voditeljica in hkrati narodna koordinatorka Delavnic.
(iz članka v tedniku Družina, 9. januar 2005)