Frančiškov prijatelj – oktober (2018/3)

SPOŠTOVANI V OČEH DOBREGA BOGA

Stane Kobal, voditelj DMŽ, je zapisal: »Pozno popoldne v nakupovalnem centru. Mlajša gospa potiska pred seboj poln nakupovalni voziček, s katerega ji pade na tla pravkar kupljen hlebček kruha. Zaustavi se, počasi, skoraj pobožno se skloni k njemu, ga pobere, prisloni k licu in ga poljubi. Ni se menila za množico ljudi, ni videla njihovega posmeha. Meni pa ni bilo do smeha, kajti bil sem priča spoštovanju, ki je vredno spoštovanja. Vse je bilo videti kakor obred, kakor da je pred njo sam Stvarnik, ki ji daje življenje po tem kruhu. In ona ga v globokem spoštovanju poljubi, kot je poljubila svoje življenje.

Človek, ki zna spoštovati, je sposoben ceniti in ljubiti. Podoben je Bogu Očetu, ki prav vsakemu izmed nas po preroku Izaiji pravi: ”Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim, dam ljudi v zameno zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje.” (Iz 43,4) Da, čeprav se zdi nemogoče, sva jaz in ti spoštovana v očeh dobrega Boga, saj sva ustvarjena po njegovi podobi in odrešena z njegovo krvjo. In mislil je resno, saj je dal svoje življenje tudi za najino življenje, čeprav tega nisva bila vredna. In to je storil, ker naju spoštuje in ljubi.

In če je najino hrepenenje biti kakor Jezus, morava odkriti prave vrednote. Samo vrednote, ki jih je živel Jezus Kristus, so vredne spoštovanja, vredne najine ljubezni in življenja. Če bova stopila na to pot, bova odkrivala lepoto sočloveka. V čudenju bova opazovala božjo roko, ki se v čarobni lepoti razodeva v stvarstvu in najino življenje se bo spremenilo v prepoln kelih veselja. Tudi midva bova sposobna spoštovanja gospe v nakupovalnem središču. Sposobna bova spoštovati prave vrednote, čeprav niso več moderne in ne bo nama nerodno, ko bodo drugi zmajali z glavo, se zgražali in nasmihali. Z lahkoto bova odpuščala, ker bova razumela tistega, ki je storil krivico in v najinih srcih bo vladal mir, po katerem tako hrepeni ves svet. Več miru, ki ga daje Bog, pomeni manj strahu in manj trpljenja.«

Jezus Kristus, naš Gospod in brat.

Vstavi ključavnico v vrata našega srca,

da ne bomo o nikomer slabo mislili,

da ne bomo že v naprej obsojali,

da ne bomo nerazpoloženi,

da ne bomo slabo domnevali in razlagali slabo,

 da ne bomo vlamljali v svetišče namenov. (Srečanje,43)

 

Nemogoče je zahtevati, da zgradimo hišo bratstva, če prej ne po­sta­vimo temeljev vzajemnega spoštovanja. Vsak človek je skrivnost, se pravi, svoj svet in edinstvena izkušnja, ki se nikoli ne ponovi: jaz sam in samo enkrat. Drugi je skrivnost, ne­kaj svetega, in ker je svet, zasluži spoštova­nje. Prva stvar, ki jo modrijan ve, je, da drug o dru­gem ničesar ne vemo, kajti drugi je ne­poznan svet. Najosnovnejša drža pred nečim, česar ne poznamo, je vsaj molk – kajti o dru­gem pravzaprav ničesar ne vemo.

Spoštovanje povzema dvojno držo, notra­njo in zunanjo. Notranja drža predpostavlja, da imamo do bratove skrivnosti takšno spo­štovanje, kot ga imamo do svetih reči, spo­štovanje, s kakršnim kdo v bližnjem časti Je­zu­sovo osebo. Zunanja drža pa nam brani, da bi se vmešavali v zadeve drugega, da bi o njem slabo sodili ali govorili.

Pomanjkanje spoštovanja imenujemo opra­vljanje. Kdor opravlja, vstopa v svet drugega, vstopa celo na sveto področje namenov. Tam postavi sodišče, sodi, obsoja in obsodbo obja­vi. Ljudje pravijo temu: vtikati se. »Ne vtikaj se vame!« Prav za to gre: da se vtikamo ali se ne vtikamo, da vdremo ali ne vdremo na po­sve­čeno in zasebno področje drugega.

Opravljanje naglo zastrupi vsako okolje. To je prava pravcata epidemija: govorili so slabo o tebi in ti govoriš slabo o drugih. Nasilje rodi nasilje. Besede so kakor gumijaste žogi­ce, ki priletijo in se odbijejo. Opravljanje se širi, gre od ust do ust, vedno bolj izkrivljeno, večje in večje, kakor snežne kepe: dlje ko se valijo, večje postajajo.

Kjer je opravljanje, tam ni zaupanja, srca se zapirajo. Kot strup se koti in razrašča sovra­ž­nost, ki polagoma prehaja v močan in globok odpor.

V takšnem okolju neizogibno nastajajo skupi­nice in skupine, ki se merijo med seboj, pravca­ti sovražni tabori. Z lahkoto si predsta­vljamo, kako se v tem morju sovražnosti ne­izprosno potapljajo apostolat, pastoralni na­črti… Vsa ta katastrofa je posledica pomanj­kanja spoštova­nja med brati.

Od tistega trenutka dalje, ko bo uresničen ta edini pogoj (namreč medsebojno spoštova­nje), bo samo od sebe začelo rasti drevo brat­stva; rodilo se bo zaupanje, raslo bo medse­bojno sprejemanje in vsesplošna odprtost v toplem ozračju bratskega veselja. Tam, kjer gojijo medsebojno spoštovanje, vse čudovito napre­duje in uspeva.

 

Gospod Jezus, zedinjujoča vez našega bratstva.

Vsej rahločutnost v našo notranjost. Daj nam duha resnične ljubeznivosti, da bomo drug

drugega spoštovali, kakor bi spoštovali tebe.

Daj nam hkrati pravo modrost, da bomo

primerno združevali to ljubeznivost z bratskim zaupanjem.

Gospod Jezus Kristus, daj nam milost, da se

bomo med seboj spoštovali. Amen. (Srečanje,43)

 

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl

Več o DMŽ na e-strani: dmz.si

Dodaj odgovor